Glasilo Zdravniške Zbornice Slovenije - Zdravniška zbornica Slovenije

ObletnicaProf. dr. Slavko Rakovec (levo) in prof.dr. Ludvik Ravnik (desno) ob bolniku,ki je priključen na dializator.Prim. dr. Janez Drobnič ob bolniku na hemodializiZ usmerjenim razvojem oddelkov Kirurgične klinike je namrečnastala zahteva po vedno širšem uvajanju novih laboratorijskihnaprav in metod za analize biološkega materiala.Rešitev je bila gradnja prizidka Kirurgične klinike, za kateregaje leta 1957 načrte izdelal inž. Ivo Vodopivec. Tako se je podograditvi prizidka ob koncu leta 1960 v tako imenovanemnadstropju precej povečala površina laboratorijev.Na urološkem oddelku Kirurgične klinike smo za potrebe hemodializev prostor, ki je bil namenjen hidroterapiji, namestilidestilator in rezervoar za destilirano vodo, ki smo jo potrebovaliza pripravo zunanje – izpiralne raztopine. V tem prostoruje bila opravljena prva hemodializa. Dializator tipa Moeller, kismo ga uporabili, je imel aktivno površino celofanske membrane0,9 m 2 . Celofanska cev, dolžine 11 m, ki je delovala kotsemipermeabilne membrane, je bila navita v obliki vijačnicemed dvema cilindričnima valjema. Njun profil je bil izoblikovantako, da je ohranila cev obliko tankega traku, skozikaterega je tekla kri, v nasprotni smeri pa izpiralna raztopina.Preoblikovana celofanska cev je dovoljevala pri tlaku 100 do120 torov pretok 200 do 300 ml krvi in protitočno nekakopribližno dveh litrov izpiralne tekočine v minuti. Sestavni deli,arterijska in venska kanila, lovilca zraka, merilnik pretoka krviin spojni elementi so bili stekleni. Pred sestavo in sterilizacijoso morali biti vsi stekleni deli silikonizirani. V komplet Moellerjevegahemodializatorja so bili vključeni še Höppllerjevultratermostat za vzdrževanje pretoka in temperature zunanjeraztopine, peristaltična črpalka za kri, 25-litrski rezervoar zazunanjo raztopino in jeklenka z zmesjo plina (5 odstotkovCO 2, 95 odstotkov O 2).Z Moellerjevim hemodializatorjem smo pred začetkomhemodialize opravili serijo eksperimentov z različnimi modelnimiraztopinami in izdelali protokol, po katerem naj boregistrirana vsaka dializa. Izpiralno raztopino v koncentriranisestavi smo pripravljali in nadzirali v Klinično-kemičnemlaboratoriju klinike. Med potekom dialize smo vsako uro zamenjaliizpiralno raztopino v 25-litrskem rezervoarju. Vzorceza analizo smo odvzemali sočasno pri vstopu in izstopu vdializator, in to na začetku, na koncu in dvakrat med dializo.Laboratorijski del ekipe je odvzete vzorce takoj analiziral.Tako je lahko v Zdravstvenem vestniku še istega leta, ko jebila opravljena prva hemodializa pri bolniku I. U., to je biloleta 1959, v številki 12 izšel članek Naše izkušnje z umetnoledvico, v katerem je prof. dr. Slavko Rakovec s pripadajočolaboratorijsko dokumentacijo opisal potek zdravljenja desetihbolnikov z akutno renalno isuficienco. V istem letniku Zdravstvenegavestnika sva skupaj z Alenko Žakelj, univ. dipl. inž.kem., objavila dva prispevka, in sicer v številki 8-9 prispevekz naslovom Metabolične in respiratorne spremembe puferskegasistema krvi in njihova klinično-laboratorijska obdelava ter vštevilki 12 prispevek z naslovom Problematika določanja instandardizacija hemoglobina v krvi. Ta dva članka sta neposrednopovezana z uvedbo klinično-kemičnih in instrumentalnihmetod za diagnostiko in kontrolo ekstrakorporealne cirkulacijein hemodialize.Javnost je bila seznanjena z uporabo hemodialize na urološkemoddelku Kirurgične klinike v Ljubljani ob zdravljenjuMariborčanke D. H. Dnevnik Večer je 12. junija 1959 objavilčlanek z naslovom Rešitev z umetno ledvico. Sledila je oddaja84 Revija ISIS - December 2009