Glasilo Zdravniške Zbornice Slovenije - Zdravniška zbornica Slovenije

ZavodnikMale »marnje« o tem in onemali razmišljanje ostarelegakirurga ob koncu letaEldar M. GadžijevMnogi ljudje svoje napake imenujejoizkušnje. (Oscar Wilde)Uvod in kaznivo dejanjeKo kirurg zaključuje svojo strokovno pot, lahko razmišlja o kirurgijimanj obremenjeno, morda objektivnejše, predvsem pa izneke razdalje, ki omogoča tudi drugačen pogled na to področjemedicine. Mnogo je misli, ki so zelo subjektivne, veliko je spoznanjna temeljih dobrih in slabih izkušenj, ne malo razočaranjin izgubljenih bitk, pa tudi neponovljivih občutkov zadovoljstvaob uspelem zdravljenju.Kirurgija, ki sem jo doživljal, je bila vedno kirurgija timov, pričemer pa se zavedam, da so tudi posegi, ki so na videz enostavni,ki jih lahko opravi kirurg sam, brez asistence, prav tako posegv človeško integriteto. Ob tem ne morem mimo dejstva, da gretako pri velikih posegih uigranih ekip kot pri majhnih, na primerambulantnih posegih, po našem (in ne le našem) novem kazenskemzakonu za kaznivo dejanje. Še več, pri vsakem zdravniškempostopku, kjer posežemo v integriteto človeka, gre za kaznivodejanje. O problemu tega in možnih vplivih takega zakona nambo v eni od naslednjih številk Izide podrobneje pisal kolega doc.dr. Vojko Flis. Sam pa se ob tem, šele po dolgih letih kirurškegadelovanja, zavedam agresivnosti kirurgije in razmišljam celo otem, kakšne vrste ljudje smo kirurgi, da lahko režemo druge ljudi!In tako lahko vse bolj razumem pomen in sprejemam nujnostštevilnih predpisov, obrazcev in protokolov, ki naj zagotovijo naeni strani čim večjo možno varnosti za bolnika in na drugi stranikakovostno in odgovorno delo zdravnikov.O kirurškem timuZa kakovostno delo kirurgov je po mojem mnenju pomembendejavnik dobro organiziran in usklajenem tim, ki ob odgovornemdelu vsakega posameznika v skupini, ob pripadnosti temu timu intudi odgovornosti do svoje ustanove omogoča uspešnost kirurškegadela. Pa vendar mora biti kirurg najprej individualist, posameznik,ki mora za bolnika, ki se mu je zaupal v zdravljenje, napravitivse, kar zna in zmore. Prevzeti mora odgovornost za zdravljenje inse pri delu ravnati po strokovnih ugotovitvah in usmeritvah. In pritem mu naj bo kirurški tim v pomoč in podporo, kirurg kot članskupine pa v pomoč in podporo kolegom v timu.Kaj pa hierarhija?Ko imamo tim, se izpostavi tudi vloga in potrebnost hierarhijev kirurškem timu. Ta ima več ravni, na katerih se izkazuje. Odvrha kirurške ustanove, prek oddelkov, do tima pri operaciji, pričemer je vloga in pomen odločitev na posameznih ravneh hočešnočeš podobna tistim v vojski: na ravni štabov padajo načelnestrateške odločitve, na nivoju večjih bojnih enot priprava inizvedba taktičnih operacij, na bojnih položajih pa padajo vojakizaradi takih ali drugačnih odločitev neposredno predpostavljenih.Primerjati vojsko in kirurgijo se mi ne zdi prav okusno,ampak vedno so ju (saj so nekateri celo trdili, da brez kirurgijeni naroda!). Po mojem mnenju gre verjetno zopet za krvavostran kirurškega dela, za določeno agresivnost kirurškega poklica,ki pa je pri kirurgiji vendarle usmerjena povsem v drugosmer kot pri vojski: vojak naj za neko idejo ali za druge ljudi –kaj pa je država ali domovina, če ne »njeni« ljudje – ubija, kirurgnaj za bolnika odstrani bolezen ali oskrbi poškodbo. Za uspešnostenega ali drugega delovanja so red, disciplina in hierarhijapogoj, brez katerega se zdi, da ne gre. In ker je vojska mnogobolje organizirana, s tršo disciplino, redom in hierarhijo, je tuditista, ki požre več denarja in iz katare prihajajo v razvitem svetutudi za medicino pomembna dognanja in tehnične pridobitve.Kriza povsod!V današnjem času o krizi sicer vsak dan beremo in poslušamo,vidimo in občutimo njene posledice. Poleg finančne krize – krize,ki jo je generiral in omogočil sistem, zaenkart baje najboljši družbenisistem vseh časov – pa občutimo krizo tudi na številnih drugihpodročjih in ravneh. Kot zdravnik to krizo čutim v zdravstvenemsistemu, v sistemu organizacije dela v zdravstvenih ustanovah,v sistemu dela v kirurgiji, v odnosih med kolegi in do bolnikov.Po drugi strani pa ne slišim kaj dosti o krizi v velikih vojskah, kjerso krize na frontah, ampak velike vojaške ustanove so, kot kaže,odporne na civilno krizo. To seveda ne velja za majhne, kot je naša,za katero pa še vedno ne razumem dobro, zakaj jo imamo – vojskonamreč!! Pa tudi o kakšni finančni krizi cerkve ne slišim. Drugo jekriza vrednot, religij in vernikov, ampak ustanova je podobno trdnakot velika vojska. In tudi cerkvena hierarhija je neusmiljeno čvrsta!120 Revija ISIS - December 2009