Glasilo Zdravniške Zbornice Slovenije - Zdravniška zbornica Slovenije

IntervjuMaroko, 2007Res je. Pogosto moje mnenje ni bilo sprejeto z navdušenjem. Inše danes me veseli, da to nikoli ni bil razlog za to, da ga ne bipovedal, pogosto sem ga moral tudi pisno oblikovati, da je bilokorektno zavedeno v zapisnikih. Takrat sem odkril »enačbo«, kipravi, da je produkt iz jajc in možganov konstanta. In to je trdašola, iz katere se naučiš pozorno prisluhniti tistim, ki se s tabone strinjajo. In se izkaže, da imajo pogosto prav in vedno boljcenijo, da njihova obvelja.Ko ste se potegovali za strokovnega direktorja(nove) Pediatrične klinike, ste v mislih prav gotovoimeli vsaj en strateški cilj. Kaj je ta strateški cilj?Kakšno taktiko boste ubrali, da ga boste dosegli?Čas, ko sem postal strokovni direktor, je slučajno sovpadel spreselitvijo v novo zgradbo. In sem ob nastopnem govoru jasnopovedal, kako se zavedam, da se zgodovina slovenske pediatrijeni pričela z mojim »direktorovanjem«, marveč gre za proces,dolg desetletja, pravzaprav nekaj stoletij. In da so novi zidovi innova oprema zgolj okvir, v katerem moramo isti ljudje v boljšihpogojih delati bolje. Kako to doseči? Prepričati ljudi, da v toverjamem tudi sam, in dokazati, da so spremembe mogoče.Koliko časa Vam zdaj, ko ste strokovni direktorPediatrične klinike, še ostaja za kolesarjenje in tek?Še vedno zmorete nogo zatakniti za vrat? Ali s temše vedno znate razveseliti kakega malega pacienta?Časa za tek in kolo in srfanje in smučanje in kar je še tega, je ševedno dovolj, tako kot zadnjih 40 let, ampak zanka je drugje.Ne gre za čas, ki ostaja, kot si prestavlja večina ljudi, ki meni, daje to dejavnost, s katero se ukvarjaš, kadar res ni ničesar drugega,kar bi lahko počel. Gre za čas, ki si ga vzameš zavestno, kersi prepričan, da je to dragocen čas, namenjen temu, da uživašin si zadovoljen sam s sabo. Pa tudi za čas, ki je priložnost, darazmišljaš in se otreseš vsakodnevnih problemov.Veliko je ljudi, ki uspejo dati nogo za vrat, tistih, ki jo zataknejoza svoj vrat, je že veliko manj, pri mojih letih pa nas je verjetnole še peščica. Žal pa je res, da so priložnosti, priti med bolnikein zganjati kakšne vragolije, vedno bolj redke. In to najboljpogrešam.Moj učitelj, prof. Župančič me je učil, da ni pomembno,koliko časa tičim v laboratoriju. Pomembno jele, da je delo ne le opravljeno, temveč tudi dobroopravljeno. Kako komentirate to s stališča strokovnegadirektorja Pediatrične klinike, ki je ne le velikanski,temveč v nekem smislu tudi tvegan pogon?Mnenju akademika prof. Zupančiča sem že pred leti dodalzaključno misel: » ... in bog ne daj, da bi to delo moral opravitijaz«. In sem pri tem naletel na negodovanje nekaterih kolegov,češ, da gre za stališče delomrzneža. V resnici pa sem želel poudaritizgolj to, da sta pomembna dobra organizacija in vodenje.Z drugimi besedami, od dobrega trenerja ne pričakujemo, da bosam letal po igrišču, marveč, da njegovo moštvo zmaga.28 Revija ISIS - December 2009