Glasilo Zdravniške Zbornice Slovenije - Zdravniška zbornica Slovenije

Zanimivotravme. Mnogi svojci umrlih otrok še vedno niso zaključili procesažalovanja. Na pokopališču v Beslanu, kjer so na skupnemprostoru pokopane žrtve, je vselej veliko svojcev. Vem za otroka,ki še vedno vsak dan, ne glede na vreme, hodi na grob svojegabratca prvošolca. Na grobovih otrok so plastenke z vodo, ker včasu beslanske tragedije zajeti tri dni niso dobili vode. Svojcinosijo na grob tudi igrače. Beslanska tragedija je še vednomočno prisotna. Nekateri pravijo, da k temu poleg grozotein razsežnosti tragedije prispeva tudi to, da nekatere družineniso imele možnosti predelati travme in izgube v krogu svojihbližnjih in svoje skupnosti. Mnoge države so takoj po tragedijipovabile otroke v spremstvu enega od staršev, da preživijo nekajčasa zunaj vzdušja groze in žalosti. Tako so bili otroci iztrganiiz svojega naravnega okolja, niso mogli predelovati travme inžalosti v okviru družinske skupnosti in v okviru širše skupnosti.Četudi so bila povabila odraz najboljšega namena mednarodneskupnosti, se danes mnogi sprašujejo, ali ne bi bilo bolje, ko biotroci v kritičnem času po dogodku ostali v svojem naravnemokolju.V Čečeniji in Ingušetiji, ki sta bili prizadeti s prvo in drugočečensko vojno v letih 1994–1996 in 1999–2000, se danes, koje uradno stanje miru, pojavljajo posebni psihološki problemiotrok. Otroci, ki so izgubili starše v terorističnih napadih (samona gimnaziji v največjem mestu Ingušetije Nazranu jih je 16), sesprašujejo: »Zakaj ravno moji starši? Zakaj so jih ubili sedaj, koni vojne?« Šolski psihologi pravijo, da so otroci lažje prenašalismrt v času vojne kot pa v času miru. Drug velik problem jev tem, da teroristi – skrajneži snubijo otroke žrtev, da se jimpridružijo. Pridejo pred šolo ali na šolsko dvorišče in razlagajootrokom, da so njihove starše ubili Rusi in da je dolžnost otrokmaščevati starše. To lahko storijo, če se pridružijo teroristom. Inmarsikateri mladostnik se jim tudi pridruži. Psihologi prosijoza nasvete, kako pomagati otrokom v njihovih stiskah in kakopreprečiti rekrutiranje mladih s strani teroristov.Kot prostovoljka sem pričela izvajati psihosocialne programeza Čečene in Inguše že v času prve čečenske vojne v okvirukvekerske organizacije. Potem sem v času druge čečenske vojneizvajala seminarje s področja duševnega zdravja za zdravstvenedelavce Čečenije in Ingušetije in psihosocialne programe zašolske delavce obeh republik. Zadnji ciklus mojega delovanjapa seže v leto 2005, ko se je Republika Slovenija odzvala na beslanskotragedijo in financirala program psihosocialne pomočišolam v Beslanu. Od takrat dalje delujem v okviru Slovenskefilantropije v vseh treh republikah. Izvajamo tri vrste programov:psihosocialne programe za šolske delavce, strokovnoizobraževanje za šolske psihologe in razvijanje prostovoljnegadela otrok in mladih.Psihosocialni programi za učitelje in druge šolske delavce sonajbolj razširjena dejavnost. Osnovna predpostavka teh programovje, da je podporo in pomoč vsem otrokom možno ponuditile v okviru osnovne šole, v katero so vključeni vsi šoloobvezniotroci. Učitelji in šolski svetovalni delavci lahko nudijo otrokompsihosocialno in psiho-pedagoško pomoč v vsakdanu šole. Taotrokom pomaga k hitrejšemu okrevanju, pri ogroženih otrocihpa deluje kot zaščitni dejavnik. Celo za mnoge otroke s hudimipsihičnimi travmami, ki bi potrebovali specialistično strokovnoobravnavo, je to edina dosegljiva in edina sprejemljiva oblikapomoči. Število mentalnohigienskih strokovnjakov v vseh trehrepublikah je majhno in nezadostno, starši nimajo denarja zaplačevanja potnih stroškov, nimajo energije, da bi vodili otrokek strokovnjakom. Še vedno nadvse pomembna ovira so predsodki– če greš k psihologu ali psihiatru, pomeni, da si nor alida je tvoj otrok nor.Psihosocialni programi za šolske delavce so intenzivna in kontinuiranaoblika dela. V teku enega leta 50 udeležencev prisostvuještirim modulom psihosocialnih seminarjev, vsak modultraja tri dni. Delo je predvsem izkustvene in praktične narave.Glavni komponenti sta vzajemna izmenjava izkušenj in dobrihpraks ter krepitev in motivacija učiteljev za nudenje psihosocialnepomoči svojim učencem v stiski in za ustvarjanje varnegain vzpodbudnega psihosocialnega vzdušja za vse otroke vrazredu. Učitelji se več naučijo eden od drugega kot od nas strokovnjakov.Udeleženci programov so po naravni poti pozitivnoselekcionirani, saj se prijavljajo prostovoljno, torej pridejo tisti,ki želijo pomagati otrokom. Poseben poudarek v programih jena praktični uporabi naučenega v šolskem vsakdanu. Programiposvečajo posebno pozornost uvajanju pridobljenih znanj, praksin idej s strani učiteljev.Grob devetletnega Soslana na pokopališču v Beslanu.40 Revija ISIS - December 2009