ISIS januar 06.indd - Zdravniška zbornica Slovenije

17NOVICEugotovili, ali je potrebno kaj prezidati ali utrditi.Radi bi imeli dvorano, zato bi morali začeti z deličim prej. Govorili so, kot da je že vse dokončnosklenjeno. Rekla je, da se bomo mi preselili naGerbičevo. Bil sem presenečen. Kar razganjalome je, a sem se obvladal. O tem nisem vedelničesar. Na UO-ju o tem niso razpravljali, vse seje odvijalo v partijskih krogih, kjer me ni bilo.Nato so zahtevali načrt doma, ki ga, razumljivo,nisem imel. Tudi če bi ga imel, jim ga ne bi dal,ker za to nisem bil pristojen."Delegacija" je šla iz nadstropja v nadstropje.Vdirali so v sobe, kjer so kolegi sedeli za mizamipri knjigah ali pa v posteljah s knjigamiv rokah in jih presenečeni gledali. V domu jebilo hladno, saj dom ni imel centralne kurjave.Molče so si ogledovali prostore, preizkušali sotrdnost stropov s poskakovanjem, nato pa brezbesed odšli.Zjutraj sva s Cirilom Korparjem, ki je bilpredsednik študentov v domu, o tem poročalaupravniku Majcnu. Ni nama verjel. Rekel je, dabi moral o tem vendar on kaj vedeti, da bi moraliprej njega vprašati, če bi bilo res kaj na tem, zatoo tem ni treba razmišljati.Meni vse to ni dalo miru. Čez dva dni semšel na UO. Tam so imeli stvar za dokončnodejstvo. Izrazil sem začudenje, da to počnejobrez naše vednosti, da nas nihče ne vpraša, kajmislimo in ali se strinjamo. Arogantno so trdili,da mi tu nimamo kaj misliti in se strinjati, ker jedom nacionaliziran. Dokazoval sem, da v temprimeru ne gre za vprašanje nacionalizacije inposmehljivo pripomnil, da je bil dom "nacionaliziran"že 8. marca 1921 z Oražnovo oporoko, vkateri ga je zapustil Medicinski fakulteti in dalv uporabo slovenskim študentom medicine.Eden je ugriznil in mi slaboumno dokazoval, dato ni bila nacionalizacija, ampak da je bil doms tem aktom predan manjši ustanovi, ki je bilaz novim zakonom o nacionalizaciji razlaščena.Zvedel sem tudi, da je bil istega dne Maks Vrečapri Dermastji, ki mu je izročil načrt doma. S tostvarjo so se torej intenzivno ukvarjali.Poiskal sem Cirila in Vinka, sekretarja partijskecelice v domu, in jima povedal, kaj semzvedel. Nezavzeto sta me poslušala in mi ponujalaMajcnovo stališče. Komaj sem ju prepričal,da je Majcen pri tem nepomemben in ga lahkomimogrede odpihnejo. Smejala sta se mi. Šeletakrat, ko sem jima povedal, da so nacionaliziralitudi študentsko parcelo v Ankaranu, za katerosem se pred letom po nalogu UO-ja pogajal,da si dejavno prizadevajo za odvzem ODD, neda bi kdor koli vprašal nas ali fakulteto, in dase bomo znašli pred dokončnim dejstvom, čene bomo ničesar ukrenili, sta mi prisluhnila.Na koncu bomo nosili sramotno odgovornostpred našimi zanamci. Zamislila sta se. Naslednjegadne sta šla z Majcnom k tajniku fakultetein dekanu. Ciril mi je povedal, da se je dekančudil, ker njega o tem ni nihče uradno obvestil.Povedal je, da tu ni govora o nacionalizaciji,istega mnenja je bil tajnik, po poklicu pravnik,ukrenila pa nista nič.V sredo je bil, kot po navadi, sestanek UO-ja,na katerem je bila glavna točka ODD, razdelitevprostorov in preselitev oražnovcev na Gerbičevo.Ko sem to zvedel, smo sestavili skupino in šliponovno k dekanu. O stvari je vedel le toliko,kolikor smo mu mi povedali. Nihče mu ni ničesarpovedal, čeprav gre za lastnino fakultete. Bil jeodločen, da tega ne bodo dovolili, če bo treba,bodo stvar gnali do Beograda. Medtem so nekegadne ponovno prišli v dom "strokovnjaki",brezobzirno so vdirali v sobe in jih merili, ne dabi kogar koli vprašali za dovoljenje. Kolegi, ki sože bili seznanjeni z dogajanji, so jih nekaj časagledali, nato pa s silo nagnali iz doma.Govoril sem z Milanom Žuntarjem, kolegomiz letnika, ki je bil perfekt na Gerbičevi. Rekel je,da je na Gerbičevi blok, v katerem bivajo študentimedicine, da pa oražnovcev ne bo mogoče preselilivanj, ker je dom zaseden. Očitno je bilo,da nas mislijo preseliti v Mojzerjev dom, česarne smemo dovoliti.Z Jocom Žnidaršičem, ki je bil naš kolega naMedicinski fakulteti, kasneje pa se je posvetilfotografiji, sva se dogovorila, da bova ODDpopularizirala. Nekajkrat je fotografiral dom,napravil nekaj posnetkov iz življenja študentovv njem, sam sem napisal komentar k fotografijamin kratko zgodovino doma. Joco je obljubil,da bo poskrbel, da bo reportaža objavljena v"Tovarišu", kjer ima v uredništvu znance. Sililsem ga, naj objavo pospeši, da ne bi kdo zvedelin jo preprečil."Glavno je, da ljudje zvedo za Oražnovooporoko, ker se bo lažje boriti v časopisih, če bopotrebno," sem rekel. Zavedal sem se, da je to"nož v hrbet UO-ju," kot so mi pozneje očitali.Vendar druge izbire ni bilo, če smo hoteli obranitiOražnovo oporoko in dom prihodnjim rodovomštudentov medicine.V četrtek sem šel "vohat" na UO, kaj so skleniliv sredo na sestanku. Na UO-ju ni bilo nikogar, razenMaksa Vreče in administratorke Vere. Maksse je pogovarjal z nekim neznanim človekom,zato sem okupiral Vero. Rekla je, da je sestanekbil, da so načrt doma dobili od Dermastje, da paso "strokovnjaki" iz načrta razbrali, da bo v domtežko vgraditi dvorano. Brez dvorane prostorovne morejo sprejeti, ker ne vedo, kje bi imeli večjeseje in vaje številnih kulturnih društev. Zmeniliso se, da doma ne bodo pustili, zahtevali pa bodo,da jim v njegovem okviru zgradijo dvorano, karso postavili kot pogoj za izselitev iz stavbe naMiklošičevi.Vprašala me je, kako v ODD gledamo na tostvar. Mirno sem jo gledal in zvito rekel, da minimamo nič proti, če nam dajo prostor v enemod blokov študentskega naselja, pri čemer morabiti upoštevana Oražnova oporoka in vgrajenaplošča z odgovarjajočim sporočilom. V Mojzerjevdom pa da ne gremo.Rekla je, da je bil na sestanku Vasja Klavorakot predstavnik študentov Medicinske fakultetein da je povedal, da bodo z Medicinsko fakultetoto težje uredili, kot so mislili. Na vprašanje, ali sose predstavniki študentov medicine strinjali, da seizprazni ODD za potrebe UO-ja, mi ni znala odgovoriti.Včeraj se niso nič konkretnega odločiliin se verjetno v tem tednu tudi ne bodo, čepravbi morali Dermastji poročati o svoji odločitvi.Vključil se je Maks in rekel, da ni bojazni, da bise tako hitro selili.23. februarja sva bila s Cirilom ponovno pridekanu. Našla sva ga v pisarni."Kaj je novega?" naju je prijazno nagovoril.Seznanil sem ga, kaj je bilo doslej storjenega naUO-ju, o naših ukrepih sem molčal."Dobro, naj gredo v prostore kamor hočejo,vendar ne v ODD." Obljubil nama je, da bopritegnil uglednega pravnika, univerzitetnegaprofesorja, ki se bo zavzel za to stvar. Predlagalje, da bi o vsem seznanili Slovensko zdravniškodruštvo. Bil sem mnenja, da še ni pravi čas, da pabomo to storili, in če bo treba, bomo pritegnilitudi čim več starih oražnovcev.Joco se je potrudil in držal besedo. Reportažao ODD je izšla v "Tovarišu" na dveh straneh.Niti z besedico nismo omenili, da se kaj pleteokrog njega.Nato je vsa stvar sumljivo utihnila. 8. majasem šel na UO. Dobila sva se z Janezom Čemažarjem,ki je medtem zamenjal Blaža Vrečkana predsedniškem mestu UO-ja. Nekako svasi postala blizu. Bil je ves čas zelo zaupljiv domene. Povedal mi je, da Dermastja vztraja, dase preselijo v ODD, nam pa da bodo dodeliliprostore na Gerbičevi. Dodelili jim bodo petmilijonov dinarjev, s katerimi bodo lahko obnoviliprostore in zgradili dvorano."Dvorano v domu? Kako?" sem podvomil."Zadostuje, da dva nekoliko trše stopita, pa sestrese cela bajta. Nočem si predstavljati, kaj sebo zgodilo, ko bo dvajset parov zaplesalo polko.Pod se bo zrušil pod njimi, kar je gotovo."Zamislil se je in molčal.Do selitve ni prišlo. Nastopile so počitnice.Medtem sem končal študij in Karči Trplanter Tone Preložnik iz mestnega mladinskegakomiteja sta me nagovorila, da sem med počitnicamidelal kot sanitetni referent v študentskihdelavnih brigadah pri gradnji ceste čez Trojanein pozneje še v Makedoniji.12. novembra 1959 je bil zanimiv sestanekstanovalcev ODD, ki se ga je udeležil tudi JožeLokar kot predstavnik študentov Medicinskefakultete. Na sestanku je prišlo na dan, da ještudentska organizacija želela ustreči UO-ju inizseliti ODD, kar smo jim preprečili. Nekateritega niso mogli prenesti, zaradi česar sem nosilposledice.Lojze Števanecjanuar 2006 ISIS