ISIS januar 06.indd - Zdravniška zbornica Slovenije

48FORUMDoktrinaZlata RemškarZaupno, z neprikrito avtoritativnostjo let in svojega položaja,se je sklonil proti meni in mi rekel: "Veš, protibolečinskozdravljenje, ki ga vodiš, saj veš, pri katerem bolniku, niv skladu z doktrino. Moram te opozoriti – ni v skladu zdoktrino!"Bila sem presenečena in postala sem, pravzaprav ne vem, zakaj,potrta."Ni v skladu z doktrino!" se mi je vračalo v zavest.Ali bolnika pozna? Ali ve o bolniku kaj, kar sem spregledala? Ugotovilasem tudi, da me ni vprašal, zakaj ravnam tako, kot ravnam! Jeužalil moj ego? Vedela sem, da kljub avtoritativnosti pripomba ni bilamišljena zlonamerno. Bi bilo možno, da je bila le posledica ujetosti vsheme, s katerimi v zadnjem času poskušamo zmanjšati pogostnost našihstrokovnih napak, a na drugi strani večkrat povzročamo odtujenostzdravnika od bolnika?!Bolnika sem zdravila že več kot pol leta. Prejemal je citostatskozdravljenje za drobnocelični rak pljuč v skladu z današnjo medicinskodoktrino. Citološka opredelitev bolezni, da gre za drobnocelični rak, meje presenetila. Znaki in rentgenska slika bolezni so namreč bolj kazalina žlezni rak pljuč. Kasnejši potek zdravljenja tudi ni bil povsem značilen,saj je bolezen nezadržno napredovala neodvisno od zdravljenjater je ni zavrla, niti za krajše razdobje, ne začetna in tudi ne zamenjanakemoterapija.Prejel je celokupno šest ciklusov citostatikov, nato smo od "diferentnega"zdravljenja odstopili ter odredili simptomatsko zdravljenje, vse vskladu z veljavno doktrino zdravljenja raka pljuč.S "ciklusi" se je vračal k meni. Srečala sem ga naključno. Bil mi je povsemtuj človek, ki je bil pred malo več kot šestimi meseci sprejet v sobo,v kateri sem bila sobni zdravnik. Med nama se je pričela tkati nevidnamreža. Opazovala sem redčenje njegovih las, spreminjanje barve njegovekože in v njegovih očeh je ugašalo začetno upanje, da bo ozdravel.Ker se je vračal in sva se spoznavala, se je med nama vzpostavilo tudisporazumevanje brez besed, s katerim sva si lahko povedala stvari, ki sijih z besedami nisva upala. V času, ki mu je uhajal, sem ga vzpodbujalain mu s prilagajanjem zdravljenja omogočala, da je živel, da je počelvse tisto, kar je rad počel, kar ga je izpolnjevalo. Bolj ko je bolezen napredovala,bolj sva bila povezana.Zaznaval je odhajanje življenja. Vedel je, da bo kmalu umrl, in pripravljalse je, da bo umrl, ter me v tistem najinem tihem sporazumevanjuzadolževal, da ga bom vodila tudi skozi tisto zadnje razdobje, ki se gaje bal. Določila sem simptomatsko zdravljenje. Previdno sem pričela,pri že zelo izčrpanem bolniku, nazadnje bolečino obvladovati z nizkimiodmerki morfija, s katerimi sem jo ublažila v takšni meri, da je bila zabolnika znosna, a mu ni povzročala motenj v zaznavanju in miselneupočasnjenosti, ki jo je bolnik zavračal. Hotel je živeti do konca. Hotelje vonjati jesen, srkati vase rumenenje listja in razkošje sonca... "Zadnjič!"kot je rekel sestri, ki mu je prinesla enega od njegovih zadnjihodmerkov zdravila.Spoštovala sem njegovo voljo in mu po svoji moči čim bolj obzirnopomagala pri njegovem načinu poslavljanju od vseh, ki jih je imel rad,in od njegove zadnje jeseni.Nato v ta odnos vstopi nekdo od zunaj, ki ne ve ničesar od vsega tega,in reče, da protibolečinsko zdravljenje ni v skladu z doktrino. Ne potrudise ničesar izvedeti(!), le avtoritativno obsodi(!), čeprav, kot ga poznam,ne zlonamerno! Toda, kaj je doktrina pri simptomatskem zdravljenju?Ali lahko pri simptomatskem zdravljenju sploh govorimo o doktrini?Vsi smo že izkusili, da je potrebno bolnikovo bolečino obravnavati izrazitoindividualno, ker je njeno doživljanje tako subjektivno, ter da nažalost ni nekega splošnega in vedno uspešnega predpisa.Koliko lažje je bilo, tako mislim, opisanemu bolniku, ker sva si dovolila,da sva ostala skupaj. Bil je eden tistih, ki se je odločil, da se bo zaupal.Sprejela sem njegovo odločitev in odgovornost zanj ter delček svojegaživljenja potovala z njim, ki me je povabil na svojo zadnjo pot. Kajti tudito je del našega poslanstva, za katerega bi si želela, da bi ga doživela,ko bo prišel moj čas. Želela bi tudi, da bi se ga naučili mlajši zdravniki.Mislim, da sedanje vse bolj razširjeno zapostavljanje odgovornega inzavezujočega odnosa med zdravnikom in bolnikom, nadomeščanje tegaodnosa s shemami, ki ga prinaša podjetniško razumevanje medicine,vendarle ni tista prava medicina. Medicina nikoli ne bo le matematika.Če ni v njej človeškega občutenja, postane celo brezdušna! ... In takemedicine me je strah!Kaj smo pridobili udeleženci trikotnega odnosa v opisani prigodi?Sprožitelju dogodka zaradi avtoritativnega pristopa nisem razodelasvojih misli, ki ga tudi niso zanimale, saj je vstopil v komunikacijo zže dokončno izdelanim stališčem do problema. Sama nisem izvedela,iz česa je izhajala njegova avtoritativna ugotovitev, in sem postala potrta.Naj pomembneje je, da bolnik zaradi najine slabe komunikacije nipridobil ničesar za svojo boljšo obravnavo. Zdrava odprta razprava oproblemu bi morda lahko prinesla kaj pozitivnega vsem trem, predvsempa bolniku! Tako pa je ostalo vse na pol poti!ISIS januar 2006