ISIS januar 06.indd - Zdravniška zbornica Slovenije

4UVODNIKZavedamo se, da je na področju posameznih specializacij preveč časa namenjenega kroženju po klinikah ljubljanskegaKliničnega centra. Ugotovili smo, da je takšnih specializacij le malo in akreditacijska komisija pri Zbornici bopri teh nedvomno razširila pooblastila bolnišnicam zunaj Ljubljane. Vendar bodo morale tudi »periferne« bolnišniceopraviti svojo dolžnost in poslati izpolnjene vprašalnike, iz katerih bo razvidno, katera znanja lahko pri njih pridobispecializant. Na žalost je kljub pozivom le malo bolnišnic poslalo zahtevane podatke, kar je tudi eden od vzrokov za»centralizacijo« poteka specializacij.Vsak specializant s podpisom materialno jamči, da se bo po končani specializaciji zaposlil v tisti regiji, za katero imaodobreno specializacijo. Sicer prostega prehoda zdravnikov specialistov iz enega kraja v drug, iz ene bolnišnice v drugo,ali med zasebnike, ne bo mogel nihče preprečiti. Navsezadnje ima lahko vsak kraj in vsaka zaposlitev za posameznikaposebno privlačnost in prednost. Tisti predeli, ki ne morejo pridobiti zdravnika, se bodo morali zanj pač bolj potruditi.Pri zaposlitvah sta zelo pomembna odnos okolja in splošno družbeno vzdušje, Zbornica lahko le svetuje in posreduje.Precej težav pri specializacijah je le »tehnične« narave, ki jih sproti popravljamo in rešujemo. V mislih imam različnaizplačila specializantom (potni stroški, regresi), organizacijo dopustov, pridobivanje kreditov, stroške raznih tečajev. Pomembnazavora je arogantnost birokratov v različnih zavodih, proti kateri se moramo nenehno boriti.Ob vseh težavah, ki bi jih lahko še dolgo našteval in analiziral, ne smemo pozabiti na osnovne in glavne cilje specializacij:etični, strokovni in osebnostni razvoj mladega zdravnika. Uspeh pri doseganju ciljev je najbolj odvisen odspecializanta samega. Zelo pomembno pa je delovno okolje, ki mora delovati vzpodbudno in stremeti k strokovnemunapredku. Klinično znanje pridobimo predvsem pri delu z bolniki in tam mora biti mentor za zgled. Spominjam se,kako sem se zgrozil, ko sem na intenzivnem oddelku opazil mlade zdravnike pri prebiranju literature, hkrati pa so sepri bolnikih v sosednjih sobah dogajale kritične spremembe v poteku bolezni. Literatura, ki so jo prebirali, seveda niimela povezave s težavami teh bolnikov.Pogosto se sprašujem, ali je naš specializant dovolj vključen v delo z bolniki. Samo nekaj podatkov iz ZDA. Specializantiso v mnogih bolnišnicah leta 2001 delali največkrat med 80 in 100 urami na teden, na kirurgiji celo pogostoveč kakor 110 ur na teden. V letih 2002 in 2003 so v Bostonu stažisti v povprečju delali 70,7 ur na teden, v podaljšanihturnusih pa povprečno neprekinjenih 32 ur. Med tem časom so bili tako obremenjeni z delom pri bolnikih, da so bilibudni 96 odstotkov delovnega časa in niso mogli uporabiti sobe, v kateri bi lahko zaspali med prostim časom. Preobremenjenostz delom in pomanjkanje spanja je bilo krivo za petkratno povečanje diagnostičnih napak in zaradipodaljšanja reakcijskega časa so bili ti zdravniki večkrat povzročitelji prometnih nesreč, ko so se vračali z dela domov.Zaradi tega je Accreditation Council for Graduate Medical Education (ACGME) leta 2003 omejil podaljšani turnusničas na 30 zaporednih ur, ki pa se mora izmenjevati z 10-urnim turnusom. Tipičen teden po teh omejitvah: ponedeljekin torek 30-urni turnus; sreda 10-urni turnus; četrtek in petek 30-urni turnus; sobota 10 ur; nedelja prost dan. ACGMEje tudi omejil tedensko delo na 80 ur (povprečje v štirih tednih).Ne zagovarjam tako hudega pritiska na mladega zdravnika, ker mu onemogoča fizično in psihično regeneracijo. Podrugi strani pa vem, da so pri nas na nekaterih klinikah zelo oklevali z zaposlitvijo teh zdravnikov v popoldanskemin nočnem času ter med prazniki. S takim nezaupanjem jim niso nudili priložnosti za nujno potrebno izkušnjo samostojnegadela in za strokovno samopotrditev. Velikokrat sem opazoval, kako pomemben je prvi stik z živo medicino indelovnim vzdušjem v enoti, kamor najprej pride stažist ali specializant. Ohlapnost in naveličanost pri delu, zavlačevanjepri diagnostičnih in terapevtskih odločitvah – vse to so zelo nalezljivi osebni vzorci, ki se mimogrede oprimejo mladegazdravnika in se ga včasih držijo vse življenje.Kakovostnega specialista bodo lahko vzgojile samo enote, kamor pride zdravnik že z veseljem zjutraj na delo, kjer seresno, odprto in temeljito razpravlja o vsakodnevnih strokovnih vprašanjih na oddelkih, kjer redno spremljajo novostis svojega področja in jih tudi po tehtnem premisleku uvajajo v redno prakso. Za dober potek specializacije so dobriglavni in neposredni mentorji neprecenljivi.Odnos Zbornice do specializacij je nedavno dobil pomembno mednarodno priznanje. Mag. Zlatko Fras, ki vodikomisijo za specializacije na Zbornici in je glavni ustvarjalec sedanje organizacije naših specializacij, je bil izvoljen zapredsednika UEMS, organizacije, ki združuje in predstavlja vse zdravnike specialiste v Evropi.Še enkrat moram poudariti pomen in delo Slovenskega zdravniškega društva, ki pripravlja in predlaga strokovnevsebine specializacij. S specializacijami se resno in redno ukvarja veliko naših medicinskih strokovnjakov.O težavah bi lahko pisal zelo obširne komentarje. Nekaterih gotovo nisem uspel niti pokazati. Vendar lahko zaključim,da je kakovost in organizacija specializacij projekt vsega slovenskega zdravništva, verjetno slovenske družbe v celotiin ne samo majhne skupine na Zbornici. Z veseljem sprejemamo vse dobronamerne pripombe, kritike in nasvete. Vsevabimo, naj nam pomagajo potiskati voz naprej.Matija HorvatISIS januar 2006