ISIS januar 06.indd - Zdravniška zbornica Slovenije

50FORUMKo spregovori žalostPetra UrekKo umrejo starši,izgubiš svojo preteklost.Ko umre otrok,izgubiš svojo prihodnost.(Ellio Luby)Otrok predstavlja marsikaj: del tebe in del ljubljenegapartnerja, darilo prejšnjih generacij, ljubezen, prihodnost…Otroci naj ne bi umirali… Starši pričakujemo, dabodo naši otroci živeli in odraščali. Vsak starš pričakuje,da bo umrl pred svojim otrokom… To je naravni potek življenjskihdogodkov, življenjski krogotok.Na otroka se navadimo že veliko pred njegovim rojstvom. Kmaluzačutimo njegove gibe, vidimo in slišimo bitje srca, lahko izvemo zaotrokov spol… In potem, ob smrti otroka med nosečnostjo ali kmalupo rojstvu se od nas, žalujočih staršev, pričakuje, da bomo živeli naprej,pozabili na neljubi dogodek. Mogoče slišimo še kakšno besedo tolažbe,ki je vse prej kot to: npr. saj sta še mlada, saj ga nisi poznala, saj imašdoma še druge otroke. To boli. Boli spoznanje, da se moramo starši takomajhnih otrok še boriti za obstoj otroka in za žalovanje.Kljub razmeroma pogostemu dogodku to izgubo molče obidemo.Otrok, umrlih med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu, pogosto ne najdemoniti na naših pokopališčih.Ker ne pričakujemo smrti otroka, smo najprej v šoku, ko niti nevemo, kaj se je zgodilo, kaj nas še čaka. In takrat smo poslušni, slepoverjamemo vsemu, naredimo, kar zahtevajo od nas.Šele potem, ko prvi šok mine, ko se zavemo svoje izgube, je bolečinazelo močna. In ravno v tistih prvih trenutkih, ko smo najbolj ranljivi,moramo delovati razumno, kar je nemogoče.Potrebovali bi čas. Čas za odločitev, ali otroka pogledati, ali se poslovitiod njega, ali ga pokopati. Že v porodni sobi moramo podpisatina kupe obrazcev in se odločiti, kaj bodo naredili z otrokom. To je čas,ko smo sami čustveno močno prizadeti, ko si želimo iti za otrokom, čas,ko nismo sposobni razumno odločati, kaj narediti. In to je tudi tisti čas,ko si ustvarimo spomine na otroka. Vse, kar se dogaja v tistem času, jekasneje živ spomin na našega otroka. In če so ti spomini polni bolečin,spomini na nerazumevanje medicinskega osebja, okolice…, je žalovanjeoteženo. Starši, ki smo izgubili tako majhnega otroka, nimamo spominov,zato si jih moramo ustvariti. In pogosto se spominjamo medicinskegaosebja, spominjamo se, kako je bil otrok negovan po smrti, kako so namsporočili novico o otrokovi smrti itd.Ko si opomoremo od prvega šoka, si najpogosteje zaželimo, da bilahko otroka pogledali, se poslovili od njega in ga pokopali. A največkratje za takšna dejanja prepozno. Potem se v nas porajajo različnamučna vprašanja in obtoževanja: Kdo je kriv? Zakaj moj otrok? Kakoživeti naprej?V slovenskem prostoru do leta 2003 ni bilo literature, ki bi žalujočimstaršem pomagala v težkih obdobjih žalosti. Knjiga Prazna zibka, strtosrce je plod dela žalujočih staršev ob sodelovanju strokovnjakov s področij,ki so kakorkoli povezana z omenjeno tematiko. Knjiga je nastalaiz bolečine in ljubezni. Poglavja so razdeljena kronološko: od izgubeotroka, kratkega bivanja v porodnišnici, pokopa, daljšega žalovanja domado vnovičnega odpiranja svetu in drugim ljudem. Drugi del knjige jezelo dragocen, saj so v njem pripovedi staršev, ki so spregovorili o doživljanjuizgube. Knjiga je v prvi vrsti namenjena žalujočim staršem, kiskozi dolgo in težko obdobje žalovanja iščejo številne odgovore. Pravtako je namenjena tudi vsem, ki se z njimi srečujejo: zdravniškemuosebju, sorodnikom, prijateljem, sodelavcem… Če bo pripomogla kspremembi mišljenja in odzivanja v smislu večje pomoči in oporežalujočim staršem, bo knjiga dosegla svoj namen.Skoraj sočasno z izidom knjige so odprli drugi spominski park v Sloveniji,Polje belih vrtnic v Mariboru. Pobudniki so bili žalujoči starši indruštvo za pomoč prezgodaj rojenim iz Maribora. Do sedaj imamo dvaparka: Park zvončkov in Polje belih vrtnic. Prav kmalu se bo pridružil šespominski park v Celju in tudi drugje po Sloveniji iščemo možnosti zaspominske parke. V istem letu je začelo delovati tudi društvo Solzice, kipomaga staršem ob izgubi otroka med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu.Društvo ima sedež v Krškem, deluje pa po vsej Sloveniji.Staršem pomagamo na naslednje načine:seznanjamo jih z njihovimi pravicami in pravicami mrtvegaotroka,organiziramo podporne skupine,pomagamo po telefonu in elektronski pošti,organiziramo individualne pogovore,zagotavljamo pomoč pri reševanju pravnih vprašanj, pri pokopu,organiziramo delavnice za žalujoče starše, družine,organiziramo predavanja raznih strokovnjakov.Zelo obiskana je tudi spletna stran www.solzice.com. Starši sodelujejona forumih, zahajajo v pogovorne sobe. Po njihovih pričevanjih jimje potem lažje, spoznajo, da niso sami, spoznajo, kaj se dogaja v časužalovanja, itd.V društvu si želimo in se trudimo, da bi žalujočim družinam, kiprihajajo za nami, vsaj malo omilili težave, ki jih spremljajo ob že takonapornem žalovanju. Ker smo humanitarno društvo, zbiramo tudidonatorska sredstva in jih namenjamo za pomoč družinam (nakuppaketkov za umrle otroke, urejanje spominskih parkov…). ISIS januar 2006