ISIS januar 06.indd - Zdravniška zbornica Slovenije

99STROKOVNA SREČANJAtem ne gre spregledati, da si je mogoče stvari,ki jih razumemo, tudi lažje zapomniti.Večina študentov ima pogosto dobro teoretičnoznanje, ki pa ga ne zna prenesti v kliničnoprakso. Spodbujeni so namreč k takšnemu načinuštudija, da so svoje znanje sposobni dobroposredovati le na izpitih (MCQ – MultipleChoise Questions), zato je nujno potrebno, dajih naučimo vključevanja njihovega znanja tudina drugačne načine, predvsem pa v kliničnoprakso. Z obravnavo posameznih primerov seskozi razpravo aktivira in izpopolni že pridobljenoznanje, ki omogoča boljše razumevanjein sprejemanje novih informacij. Psihološkogledano je tak način učenja najboljši. PBL imatako precej prednosti pred klasičnim načinompoučevanja.Poučevanje poteka v manjših skupinah odsedem do devet študentov. V njih se študentjesistematično učijo reševati posamezne primereiz prakse. Predstavljeni primer je zanjepriložnost, da poiščejo in prepoznajo najpomembnejšetočke in težave ter oblikujejovprašanja in hipoteze o svojih ugotovitvah.Dejavno vključevanje v razpravo je zelo dobrodošlavaja za javne nastope. Klinični pomenprimerov spodbuja študente, da se spoprimejoz osnovnimi psihološkimi načeli in znanstvenimivprašanji. Ob tem se naučijo uporabljatirazpoložljivo tujo in domačo literaturo ter internet.In ne nazadnje, težave rešujejo kot profesionalnitim, kar jim daje možnost vodenjazgledne razprave, ne oziraje se na simpatije alimorebitno antipatijo med posameznimi članiskupine. Sprijazniti se morajo z dejstvom, davselej ne bodo mogli zbirati tima, s katerimbodo sodelovali. Vsi ti elementi, kot so timskodelo, sposobnost plodnega medsebojnegasporazumevanja in uporaba razpoložljivetuje in domače literature predstavljajo skupajnajpomembnejše dejavnike zdravnikovegaprihodnjega poklicnega življenja.Nov način poučevanja ne nudi novihmožnosti samo študentom, temveč je velikaprednost tudi za učitelje, ki lahko na tak načins študenti vzpostavijo pristnejši, bolj profesionalenin predvsem trajnejši odnos, veliko bolj,kakor je to mogoče doseči med predavanji vpredavalnicah. Prav tako se krepi medsebojniodnos z drugimi mentorji. Priprave na vodenjeskupin, razprave s študenti in sodelavci širijomentorjevo obzorje, še prav posebej, če mentordeluje zunaj svojega lastnega področja dela.PBL oziroma delo v skupini si lahko slikovitopredstavljamo kot potovanje po rekiNil. Na ladji so turisti – študenti – in lokalnituristični vodič – mentor. Cilj tridnevnega potovanjaje jasen, doseči izvir reke. Popotniki sozelo dejavni, raziskujejo obalo reke, odkrivajostranske poti, zbirajo cvetice in živalce, ki jihpotem kažejo drug drugemu. Glavna nalogavodnika je skrb za radovedne potnike, za zamudnike,skrb, da se nihče ne bi izgubil nastranpoteh. Nikakor pa vodnik ni pastir, ki bivodil ovce na pašo. Občasno pa le opozori naposebnosti pokrajine. Veliko bolj zanimivo inkoristneje je odkrivati več različnih izvirov(diferencialna diagnoza) in rečnih posebnosti(patofiziologija), kakor pa odkriti en sam inedini izvir (diagnoza). Veliko zanimivega jemoč videti in odkriti na takšnem potovanju,slikovito obalo reke in lokalne posebnosti, ki sovčasih neznane tudi samemu vodniku. Vsakdoima s seboj knjige in zemljevide, kjer je močpoiskati odgovore. V prostem času se potnikine bodo predajali brezdelju, temveč bodo preučilipreostanek poti in dejavnosti, ki se jimbodo posvečali v prihodnjem dnevu. Le takopripravljenim popotnikom bo nadaljevanjepoti k cilju smiselno.V primerjavi s pravo avanturo predstavljaPBL varno raziskovanje, kjer se nič ne morezgoditi in kjer nobeno vprašanje ni neumnoali preveč banalno. V primerjavi s klasičnimučenjem zahteva PBL dejavne učence, izmenjavomnenj, veliko vprašanj in zapiskov.Priprava za naslednje srečanje je temeljnegapomena. Glavni cilj je razumevanje najpomembnejšihpatofizioloških načel, predvsempa timsko delo. V skupini dobijo študentje vobravnavo določen primer iz prakse. Običajnoobravnavajo primer na dveh do treh srečanjih,vsakič pa dobijo v branje dve do šest strani.Primer berejo na glas, odstavek po odstavekali preberejo celotno stran naenkrat. Takšnoglasno branje je zelo pomembno za uglasitev– sinhronizacijo skupine. V naslednjih korakihštudentje poiščejo neznane besede ali pojme.Vsakdo ima možnost postavljati vprašanja,kadar česa ne razume ali ne pozna določenihmedicinskih izrazov. Neumnih vprašanj ni,arogantni komentarji nimajo ustreznega mestav skupini. Na tak način se v skupini krepivzajemno spoštovanje, prijateljsko vzdušje padoprinese k živahni in plodni razpravi. Vsakdomora dejavno sodelovati. Potem študentjepostavijo hipoteze, razpravljajo o njih, jihsprejmejo ali ovržejo, ali pa si jih zabeležijoza individualno obravnavo po končanemsrečanju. Veliko primerneje je, kadar študentjepoiščejo vrsto patofizioloških mehanizmovin diferencialnih diagnoz, kakor pa da takojnajdejo pravo diagnozo. Prijetno vzdušje invedoželjnost sta pomembna cilja vsakegatečaja. Vsak dan sproti si študentje pripravijonačrt za individualno delo do prihodnjegasrečanja. Če se ne pripravijo, lahko skupinskodelo zaide v slepo ulico. Študentje se morajozavedati svojega prispevka in odgovornostiza uspeh tečaja. Mentor jim pomaga, kadarmanjkajo osnovni podatki, kadar se razpravazaustavi, v nobenem primeru pa ni njegovanaloga, da predava ali razlaga snov samo zato,ker se študentje niso pripravili. Na naslednjihsrečanjih študentje drug drugemu predstavijopredelano snov. Te predstavitve so kratke, takoda ostane dovolj časa za nadaljevanje začetegadela. Vselej so na razpolago knjige in stojalo zlisti, kamor je moč zapisati najpomembnejšeugotovitve.Mentor spodbuja razpravo in postavljavprašanja odprtega tipa, ki pomagajo študentom,da se osredotočijo na pomembne zadeve.Najboljši mentor je strokovnjak, izvedenec,ki se ne vede vzvišeno in ki je bolj partner vprocesu učenja kakor pa učitelj in ki zagotovogovori manj kakor študenti. Študentom pomagain jih spodbuja pri odkrivanju pomembnihstvari na organiziran način. Zgodi se, da sedelo v skupini zaustavi ob manj pomembnihvprašanjih za primer. Takrat mentor pomagaz odgovorom, samo zato da spodbudi razpravoo zares pomembnih zadevah. Razpravapoteka večji del med sodelujočimi učenci, kisedijo okoli mize, medtem ko se mentor, čeje le mogoče, izogne položaju na čelu mize.Četudi je mentor strokovnjak na določenempodročju, ne sme dovoliti, da bi ga zaneslov razlago ali da bi odgovarjal na vprašanja,čeprav večina študentov to od njega pričakuje.Čisto mogoče je, da tudi mentor česa ne ve, karbo brez zadrege priznal in kar bo preučil doprihodnjega srečanja. Morebitna mentorjevaslabost se izkaže kot odlična lekcija za študente,kajti spoznanje, da mentor ni vseved,nosi zelo pomembno sporočilo, da je učenjevseživljenjski proces. Sposobnost mentorja, daspodbuja prijetno vzdušje za živahno razpravo,je prava umetnost. Preveč mentorjevih navodilin nadzora predstavlja oviro za uspešno delov skupini in se kaže kot premajhna zavzetostštudentov. Površna, sicer pa živahna razpravaprav tako ne pripomore k učinkovitemu deluv skupini. Takrat lahko mentorjeva odprtavprašanja preusmerijo študente v poglobljenorazpravo. Zastavljena vprašanja pa študentovnikakor ne smejo spravljati v zadrego.PBL pomeni namreč veliko več kakorsamo golo izmenjavo informacij. Sposobnostsporazumevanja je pomembna veščina zdravnikovegadela, ki se ji žal v času klasičnegaštudija ne posveča dovolj pozornosti. Vključujepridobivanje ustreznih informacij in tudisporazumevanje z bolniki, kolegi in drugimizdravstvenimi delavci. Študente je treba spodbujati,da bodo znali poiskati informacije iznajrazličnejših virov (knjig, revij, interneta) terda bodo znali vključiti informacije v prakso nanajboljši možen način. Prav tako se morajo naučitirazumevanja vpliva bolezni na bolnikovojanuar 2006 ISIS