ISIS januar 06.indd - Zdravniška zbornica Slovenije

124ZDRAVNIKI V PROSTEM ČASUKrščanski samostan Sumela, pripet v skalno stenoobčina Kars, zato smo imeli najslabši avtobusin najboljšega in najbolj prijaznega voznika.Samoiniciativno (čeprav smo si želeli nekajčisto drugega) nas je peljal na ogled mestnemošeje, muzeja, na razstavo slik in na koncuseveda na čaj v barček ob umetnih slapovih.Njegovi prijaznosti se ne bi mogli upreti, tudiče bi znali kurdsko.V Karsu so nas nastanili v študentsko naseljemalo ven iz mesta, kjer smo stanovaliskupaj z Azerbajdžanci. Dvoposteljne sobe sobile sicer majhne, vendar lepo opremljene, čistein vsaka je imela svojo kopalnico. Jedli smo vveliki skupni jedilnici in hrana je bila dobra,podobna kot drugje v restavracijah, govedinain ovčetina, lahko tudi piščanec, veliko zelenjave,sir in sadje.V zavetju, pred jedilnico, kjer je sonce najlepšegrelo, smo v edinem prostem popoldnevupraznovali Metkin in Matjažev rojstni dan.Tako spontano smo se zbrali in vsak je prinesels seboj kaj za pod zob, v glavnem še ljubljanskezaloge. Matjaž je poskrbel za pijačo. Pridružilose nam je še nekaj sosedov in naš vodič. Velikosmo peli, klepetali, se smejali in vzdušje je biloenkratno. Naslednji dan je slavljenec izjavil,da je bil to njegov najlepši rojstni dan (izmedšestdesetih, moram prišepniti).Festival glede programa ni bil preveč zahtevenin organizacijsko tudi še premalo dodelan,saj so odločitve, ki so jih povedali na sestankuvodij skupin, potem v dveh urah vsaj še dvakratspremenili. Vse je bilo v skladu z njihovoživljenjsko filozofijo: yavaš, yavaš, kar pomenile počasi, počasi.Kljub temu smo se cofovci zelo potrudiliin svoje dolžnosti dobro opravili. Prvi in tudinaš najpomembnejši nastop je bil na dvoriščumestne trdnjave v Karsu, na čudovitem prizoriščuz velikim odrom, pred 5000 do 6000gledalci. Edina pomanjkljivost zares idealnegaodra je bila, da ni imel strehe.To smo cofovci še kako občutili, ko se jemed izvedbo naših rezijanskih plesov ulilo.Kljub temu smo odplesali do konca in poželivelik aplavz, čeprav smo pričakovali, da sebodo domačini bolj navduševali nad svojimiNočni Carigrad –Hagia Sofiaritmi in domačimi skupinami. Zelo smo bilipočaščeni, ko smo izvedeli, da bo koncertuprisostvoval tudi naš veleposlanik v Turčiji,gospod Andrej Grasselli, ki je posebej zatopriletel iz Ankare. Po koncertu nas je obiskaltudi v našem naselju in v prijetnem pogovorusmo se zadržali pozno v noč.Kasneje smo imeli še nekaj nastopov narazličnih krajih v Karsu in okolici, toda vsi sobili na neprimernem terenu, krajši in manjzahtevni, kot je bilo sprva mišljeno.Največ stikov smo imeli z Azerbajdžanci,ker smo stanovali v istem naselju in nastopalina istih krajih. Zelo so bili navdušeni nadnašimi muzikanti in so se celo naučili zapetinekaj taktov, ki so jih potem vztrajno ponavljali,kadar smo se srečali.Hitro, kar prehitro je minilo!Na poti domov smo si ob Črnemu morjuogledali še čudovito mesto Amasyo, nekdanjoprestolnico pontskih kraljev, in njihovegrobove, vklesane v živo skalo nad mestom.Za tem smo videli še eno največjih turškihznamenitosti – edini krščanski samostan Sumela,stisnjen v zavetje skale, ki bolj spominjana Tibet kot na Turčijo in leži 1181 m nadmorjem. V jamski cerkvi samostana so izrednodobro ohranjene freske, posebno lepa je freskadevice Marije z Jezusom.Še polnočni sprehod po Carigradu tik predodhodom letala in že smo bili doma. V hladnoin deževno Ljubljano smo se vrnili polni lepihvtisov, s tisoči posnetkov v fotoaparatih intrdno odločeni, da se še vrnemo.ISIS januar 2006