OTROK Z AVTIZMOM V REDNEM IZOBRAŽEVANJU Študija primera

Nina Federnsberg: Otrok z avtizmom v rednem izobraževanju – študija primera
11. indiferentnost do ljudi, odsotnost očesnega kontakta,
12. dobri kognitivni potenciali,
13. telesno zdravje,
14. vsi otroci izhajajo iz intelektualno in izobrazbeno višjih slojev (Jurišić 1992, str. 13).
Kljub temu da je prvotni opis značilnosti avtističnih otrok, ki ga je podal Kanner, kasnejše
avtorje navdal z dvomom, ki je v nekaterih primerih prerasel v nasprotujoče mnenje glede
značilnosti avtizma, ima njegov prvi članek zavidljivo mesto v zgodovini otroške psihiatrije.
V tem članku je prvi opozoril na klinično sliko, ki se razlikuje od duševne prizadetosti in
otroške shizofrenije (Jurišić 1992, str. 17). Značilen način vedenja ter pomanjkanje zanimanja
za ljudi in za okolico so razlogi za to, da so ta sindrom v preteklosti ocenjevali kot otroško
psihozo, celo kot otroško shizofrenijo. To pa ni združljivo z današnjo definicijo shizofrenskih
psihoz. Od vseh duševnih funkcij je pri avtizmu najbolj motena splošna percepcija, z njo pa so
povezane tudi pomanjkljive spoznavne funkcije (Ziherl v Knez 2007, str. 124).
Zgoraj naštete definicije so bile, kot sem že omenila, definicije strokovnjakov biomedicine.
Predstavila bi še drugi zorni kot, ki se mi zdi precej pomemben, in sicer medicinskoantropološki.
Raziskovanje slednjega presega poenostavljeno biomedicinsko definiranje
bolezni in zdravja kot objektivnih dejstev, ki imajo univerzalen značaj ne glede na kontekst.
»Medicinski antropologi izhajajo iz predpostavke o kulturni posredovanosti izkušnje bolezni
in zdravja ter pri tem skušajo pokazati, kako se ta izkušnja oblikuje skozi kompleksno
vplivanje bioloških, kulturnih, družbenoekonomskih, političnih, okoljskih in ekoloških
dimenzij« (Lipovec Čebron 2008, str. 25). Pomembno se mi zdi, da antropologi poudarjajo
več dimenzij doživljanja bolezenskih stanj in da v središče postavljajo posameznika in
njegovo izkušnjo. Pod vprašaj postavljajo samozadostno in avtoritarno vlogo institucij uradne
medicine, s čimer se popolnoma strinjam. Velikokrat se postavljajo diagnoze in se predpišejo
zdravila, ki naj bi odpravila bolezen. S tem uradna medicina poudarja samo eno plat človeka,
in sicer biološko. Sama pa sem mnenja, da je treba človeka obravnavati celostno.
Obstajajo različne definicije avtizma, vendar pa Mirjana Ule (2005, str. 17) pravi, da se
moramo, ko poskušamo pojasniti in opredeliti neko področje našega zanimanja, zavedati, da
je namen definicij predvsem omejiti področje in osrediščiti pozornost na določen pomen ali
vsebino. Definicije nagovarjajo ljudi, da so pozornejši na določene dele procesov ali da
spregledajo preostale. Zato pri definiciji ni pravo vprašanje, ali je pravilna ali napačna, ampak
5