OTROK Z AVTIZMOM V REDNEM IZOBRAÅ½EVANJU Å tudija primera

More documents

Recommendations

Info

Nina Federnsberg: Otrok z avtizmom v rednem izobraževanju – študija primera 1.8.2 MOTNJE PRI KOMUNIKACIJI IN GOVORNEM RAZVOJU Že Kanner je leta 1943 (Jurišić 1992, str.22) v svojem opisu avtističnih otrok izpostavil govorne in jezikovne posebnosti. Te so: • mutizem, • konkretnost (nezmožnost uporabe sinonimov), • eholalija (besede ali fraze, ki so namenjene njemu, ponavlja. Včasih zaporedoma ponavlja fraze, ki jih je slišal.), • zamenjava zaimkov (otrok sebe poimenuje z imenom, zaimkom »ti«, »ta« ali »on«), • nezmožnost uporabe govora v komunikativne namene (svoje potrebe izraža tako, da vodi roko odraslega), • disprosodija (govor je moten v hitrosti, ritmu in intonaciji). Motnje govora so povezane s stopnjo duševne prizadetosti otroka. Nekateri otroci z avtizmom govora sploh ne razvijejo, večina pa osvoji vsaj nekaj besed. Pri mnogih avtističnih otrocih je govorni zaostanek večleten, govor se začne razvijati šele okoli petega leta, pri nekaterih pa se govor sploh ne razvije. Nekateri avtistični otroci se lahko naučijo zelo dobro brati (hiperleksija). Sposobni so lahko glasnega branja z odlično fonologijo, če pa bi morali povedati pomen zgodbe, bi bili neuspešni. Normalno inteligentni otroci z avtizmom lahko imajo bogat besednjak in obvladajo slovnična pravila, a je njihov jezik podoben jeziku, ki se ga nauči tujec. V govoru težko modulirajo intonacijo, višino in hitrost govora (Dobnik Renko 2009). 1.8.3 ODNOS DO PREDMETOV IN IGRA AVTISTIČNIH OTROK Avtistični otroci razvijejo poseben odnos, močno navezanost, do predmetov. Predmeti jih lahko fascinirajo in jih občudujejo. Če otroku tak predmet odvzamemo, sledi napad besa. Pri igri se avtistični otroci ne pridružijo ostalim otrokom brez pomoči odraslega. Pri svoji igri so neinovativni, ne razvijejo domišljijske igre. Predmete, s katerimi se igrajo, najraje kotalijo ali vrtijo. »Značilnosti igre avtističnih otrok so: repetativna in stereotipna manipulacija s predmeti in njihova nefunkcionalna uporaba, odsotnost simbolne igre« (Jurišić 1992, str. 26). 1.8.4 ODPOR DO SPREMEMB Kanner je v svojih opisih avtističnih otrok opozoril na navajenost na rutino, na ponavljajoče se vedenjske vzorce in na pomembnost vrstnega reda dnevnih aktivnosti. Če pride do sprememb v dnevnem razporedu aktivnosti, lahko to pri avtističnem otroku povzroči paničen strah, ki se odraža v napadih besa. 17
Nina Federnsberg: Otrok z avtizmom v rednem izobraževanju – študija primera Vztrajanje v vedno istem zaporedju dogodkov ali ponavljanje enakih gibov, obsedenost z določenim redom je težak vedenjski problem, ki lahko narekuje ritem celotni družini z avtističnim otrokom. Ta lastnost je velika ovira tudi pri pedagoškem delu. Odraža se lahko pri odporu do kakšne nove aktivnosti ali učenju česa novega (prav tam, str. 28). 1.8.5 INTELIGENTNOST Rezultati testiranj inteligentnosti avtističnih otrok kažejo, da ima približno 60 % IQ < 50, 20 % med 50 in 70 (blažje duševno manj razviti), le 20 % pa ima IQ več kot 70. Razpon intelektualnih sposobnosti sega od duševne manj razvitosti do normalne inteligentnosti (Dobnik Renko 2009, str. 17). Kanner je nizke rezultate na inteligenčnih testih opravičeval z nesodelovanjem in slabo komunikacijo avtističnih otrok. Z njim se ni strinjal Alpern, ki je bil mnenja, da so slabi rezultati inteligenčnih testov posledica zahtevnosti tekstnih nalog. Kasnejše raziskave so Alpernovo trditev potrdile. Rezultati inteligenčnih testov so bili sledeči: dve tretjini testiranih otrok je imelo IQ manjši od 70 (duševno prizadeti), polovica pa jih je imela IQ manjši od 50 (Šnopl 2009, str. 22). Dobnik Renkova opozarja, da je testiranje inteligentnosti avtističnih otrok s standardnimi testi zelo težavno zaradi otrokovih specifičnih deficitov. Psiholog, ki vodi testiranje, se sooča z naslednjimi težavami: pomanjkanje motivacije za sodelovanje, kratkotrajna pozornost, nerazumevanje vprašanj, nenavadno izražanje ... Vse to vpliva na rezultate testa. Pri interpretaciji ni poudarek na količniku inteligentnosti, ampak na razvitosti sposobnosti (Dobnik Renko 2009, str. 17). Na Centru društva za avtizem opozarjajo na pomanjkanje za avtizem specifičnih diagnostičnih in ocenjevalnih inštrumentov ter na pomanjkanje strokovnjakov, ki bi bili usposobljeni za delo s takimi inštrumenti. Kritični so tudi do uporabe testov inteligentnosti, ki so standardizirani za normalno populacijo. Pri uporabi teh testov psihologi praviloma ne upoštevajo posebnosti klinične slike otroka z avtizmom, ko interpretirajo rezultate testa. Otroci z avtizmom so na nek način »gluhi«, in sicer »socialno gluhi«. Pogosto ne bodo odgovorili na vprašanje ali sodelovali pri kakšni nalogi, zato tudi ne bodo stopili v interakcijo s testatorjem, ki pa je nujna za uspešno izvedbo testa. Vse to se zgodi zaradi tega, ker otrok z avtizmom ne zazna iniciative testatorja, ki ga vabi v to interakcijo. Če pa otrok z avtizmom vstopi v interakcijo s testatorjem, je velika verjetnost, da zaradi svojih posebnih vzorcev komunikacije, ne bo razumel navodil, ki so potrebna za izvedbo dane naloge. To pa še ne 18
Page 1 and 2: UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAK
Page 3 and 4: Nina Federnsberg: Otrok z avtizmom
Page 23: Nina Federnsberg: Otrok z avtizmom
Page 75 and 76:
Nina Federnsberg: Otrok z avtizmom
Page 77 and 78:
Page 79 and 80:
Page 81 and 82:
Page 83 and 84:
Page 85 and 86:
Page 87 and 88:
Page 89 and 90:
show all

OTROK Z AVTIZMOM V REDNEM IZOBRAÅ½EVANJU Å tudija primera

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?