OTROK Z AVTIZMOM V REDNEM IZOBRAŽEVANJU Študija primera

Nina Federnsberg: Otrok z avtizmom v rednem izobraževanju – študija primera
IV. SKLEP
Čeprav je avtizem zelo pogosta razvojna motnja, sodeč po raziskavah v svetu je na 10000
otrok 4 do 5 takšnih, ki imajo avtizem, vemo o njej zelo malo (Nikolić 1992, str. 9).
Obstajajo različne definicije avtizma, vendar pa je vsem skupno pojmovanje avtizma kot
razvojne motnje, za katero ne poznamo vzrokov pojavljanja.
Predstavniki medicinskega diskurza menijo, da je avtizem vedenjska in razvojna motnja. Kot
vedenjska motnja se kaže takrat, ko oseba z avtizmom izvaja skupino gibov, kot so mahanje z
rokami, zibanje naprej in nazaj, vrtenje v krogu, pozibavanje, ki ga ločijo od ostalih
neavtističnih ljudi. Razvojna motnja se kaže kot vrsta primanjkljajev v razvoju, npr. težave z
navezovanjem stikov, težave pri razvoju govora, pomanjkljiva komunikacija (Gerdtz 1990).
Raziskovalci si niso enotni pri definiciji avtizma, kot tudi ne pri vzrokih za njegovo
pojavljanje.
Vzrokov za avtizem je več in so povezani s celo vrsto dejavnikov, ki ogrozijo otrokov razvoj
osrednjega živčevja. Nobeden od teh organskih vzrokov pa ni zanesljivo povezan z
nastankom te motnje.
Ljudje z avtizmom se med seboj razlikujejo prav tako kot zdravi ljudje. Pri vsakem
posamezniku se kaže na drugačen način, zato je klasifikacija značilnosti otežena. Se pa pri
avtističnih ljudeh kažejo določeni primanjkljaji na nekaterih področjih, le-ti so:
• motnje v socialnem funkcioniranju (nezanimanje za ljudi, izogibanje kontaktu),
• motnje pri komunikaciji in govornem razvoju (mutizem, eholalija, disprosodija),
• odpor do sprememb (navajenost na rutino).
Pogledi na avtizem so zelo raznoliki. Razlikujejo se mnenja medicinske stroke, društev,
strokovnjakov ter učiteljev, ki poučujejo otroke z avtizmom. Vseskozi se poraja vprašanje,
kako zagotoviti osebam z avtizmom uveljavljanje njihovih temeljnih pravic, ki so jim bile
zagotovljene že leta 1996 v Evropskem parlamentu z Deklaracijo o pravicah oseb z
avtizmom. Poleg osnovnih pravic (pravica do neodvisnega življenja, pravica do zastopanja in
sodelovanja pri odločitvah, ki vplivajo na njihovo prihodnost, pravica do dostopne in
primerne izobrazbe, bivališča, pomoči in podpornih storitev, pravica, da niso izpostavljene
strahu, grožnjam in zlorabam) bi jim morali zagotoviti tudi to, da bi jih začeli obravnavati kot
aktivne subjekte lastnih pravic. To pomeni, da bi bili oni sami soustvarjalci svoje prihodnosti
in enakovreden partner v dialogu, ki obsega njihove želje, potrebe in zahteve. Večjo veljavo
67