OTROK Z AVTIZMOM V REDNEM IZOBRAŽEVANJU Študija primera

Nina Federnsberg: Otrok z avtizmom v rednem izobraževanju – študija primera
Vztrajanje v vedno istem zaporedju dogodkov ali ponavljanje enakih gibov, obsedenost z
določenim redom je težak vedenjski problem, ki lahko narekuje ritem celotni družini z
avtističnim otrokom. Ta lastnost je velika ovira tudi pri pedagoškem delu. Odraža se lahko pri
odporu do kakšne nove aktivnosti ali učenju česa novega (prav tam, str. 28).
1.8.5 INTELIGENTNOST
Rezultati testiranj inteligentnosti avtističnih otrok kažejo, da ima približno 60 % IQ < 50, 20
% med 50 in 70 (blažje duševno manj razviti), le 20 % pa ima IQ več kot 70. Razpon
intelektualnih sposobnosti sega od duševne manj razvitosti do normalne inteligentnosti
(Dobnik Renko 2009, str. 17).
Kanner je nizke rezultate na inteligenčnih testih opravičeval z nesodelovanjem in slabo
komunikacijo avtističnih otrok. Z njim se ni strinjal Alpern, ki je bil mnenja, da so slabi
rezultati inteligenčnih testov posledica zahtevnosti tekstnih nalog. Kasnejše raziskave so
Alpernovo trditev potrdile. Rezultati inteligenčnih testov so bili sledeči: dve tretjini testiranih
otrok je imelo IQ manjši od 70 (duševno prizadeti), polovica pa jih je imela IQ manjši od 50
(Šnopl 2009, str. 22).
Dobnik Renkova opozarja, da je testiranje inteligentnosti avtističnih otrok s standardnimi testi
zelo težavno zaradi otrokovih specifičnih deficitov. Psiholog, ki vodi testiranje, se sooča z
naslednjimi težavami: pomanjkanje motivacije za sodelovanje, kratkotrajna pozornost,
nerazumevanje vprašanj, nenavadno izražanje ... Vse to vpliva na rezultate testa. Pri
interpretaciji ni poudarek na količniku inteligentnosti, ampak na razvitosti sposobnosti
(Dobnik Renko 2009, str. 17).
Na Centru društva za avtizem opozarjajo na pomanjkanje za avtizem specifičnih diagnostičnih
in ocenjevalnih inštrumentov ter na pomanjkanje strokovnjakov, ki bi bili usposobljeni za
delo s takimi inštrumenti. Kritični so tudi do uporabe testov inteligentnosti, ki so
standardizirani za normalno populacijo. Pri uporabi teh testov psihologi praviloma ne
upoštevajo posebnosti klinične slike otroka z avtizmom, ko interpretirajo rezultate testa.
Otroci z avtizmom so na nek način »gluhi«, in sicer »socialno gluhi«. Pogosto ne bodo
odgovorili na vprašanje ali sodelovali pri kakšni nalogi, zato tudi ne bodo stopili v interakcijo
s testatorjem, ki pa je nujna za uspešno izvedbo testa. Vse to se zgodi zaradi tega, ker otrok z
avtizmom ne zazna iniciative testatorja, ki ga vabi v to interakcijo. Če pa otrok z avtizmom
vstopi v interakcijo s testatorjem, je velika verjetnost, da zaradi svojih posebnih vzorcev
komunikacije, ne bo razumel navodil, ki so potrebna za izvedbo dane naloge. To pa še ne
18