OTROK Z AVTIZMOM V REDNEM IZOBRAŽEVANJU Študija primera

Nina Federnsberg: Otrok z avtizmom v rednem izobraževanju – študija primera
6.4 ANALIZA ANKETNIH VPRAŠALNIKOV ZA UČITELJE
V anketo je bilo vključenih vseh štirinajst učiteljev, ki poučujejo avtističnega dečka, in tudi
njegova razredničarka.
Učitelje sem vprašala, kaj si mislijo o integraciji in inkluziji otrok s posebnimi potrebami v
redni šolski program.
Vsi učitelji so izpostavili pozitivne in negativne lastnosti. Pri pozitivnih lastnostih izstopa
interakcija z ostalimi dijaki, kot negativno pa izpostavljajo manjvrednost v primerjavi z
drugimi ter s tem posledično nižjo samopodobo. Anketirani učitelji menijo, da je integracija in
inkluzija odvisna od velikosti razreda in od samih posebnosti posameznega učenca.
Z njihovimi odgovori se delno strinjam tudi sama, vseeno pa bi izpostavila mnenje, ki ga je
zapisala Irena Lesar, in sicer da je treba redne šole spodbuditi k evalviranju in spreminjanju
trdno zasidranih, togih birokratskih praks (Lesar 2009, str. 79). Mislim, da se nekateri učitelji
težko privajajo na spremembe, zato sta jim tudi pojma integracija in inkluzija tuja ter
nepoznana. Menim, da bi morala ravnateljica zagotoviti kakovostno usposabljanje učiteljev,
ki bi bili kos razlikam in posebnostim pri učencih.
Na vprašanje kako sprejemajo učenca s posebnimi potrebami v svojem razredu, so vsi učitelji
odgovorili, da nimajo težav, da ga sprejemajo kot ostale učence. Vsekakor pa je zanj potrebno
pripraviti posebne delovne liste, se posebej potruditi pri razlagi snovi, prilagoditi načine in
oblike ocenjevanja znanja (kratka, jasna vprašanja) in pokazati veliko mero strpnosti.
Izgovorjava mora biti nazorna, jasna in kratka.
V pogovorih z učitelji v zbornici pa sem dobila drugačen vtis. Čeprav so na vprašanje vsi
odgovorili, da učenca z avtizmom sprejemajo kot ostale učence, so se pritoževali nad količino
dela, ki ga doprinesejo priprave na pouk v razredu z učencem s posebnimi potrebami. Tak
učenec potrebuje učiteljevo posebno pomoč in dodatno razlago. Nekaterim učiteljem pa je to
odveč. Potrdilo se mi je, kar sta v svoji raziskavi ugotovili že Peček in Lesar, in sicer da je
sprejetost učencev s posebnimi potrebami bolj odvisna od ostalih učencev in njihovih staršev
kot od učitelja, ki je naklonjen ločenemu šolanju učencev s posebnimi potrebami (Peček in
Lesar 2006, str. 201).
Ko sem učitelje vprašala ali je zaradi avtističnega učenca potek pouka spremenjen in otežen in
na kakšen način njegova prisotnost pri pouku vpliva na sam pouk, so vsi anketirani
58