OTROK Z AVTIZMOM V REDNEM IZOBRAŽEVANJU Študija primera

Nina Federnsberg: Otrok z avtizmom v rednem izobraževanju – študija primera
prav, vendar pa samo potrjuje dejstvo, da tudi sama ni bila deležna ustreznega izobraževanja,
kar pa je problem vseh učiteljev na šoli.
Med pogovorom je večkrat omenjala motnje otrok s posebnimi potrebami. Spet so poudarjene
otrokove motnje in ne njegove prednosti. Tu je ponovno vidna prisotnost medicinskega
diskurza, ki se ukvarja z zdravljenjem simptomov določenih bolezenskih stanj in motenj ljudi,
pri tem pa pozabljajo na to, da so za temi stanji konkretni ljudje in ne samo njihove bolezni.
Manjka celostna obravnava posameznika in upoštevanje njegovih individualnih potreb in
želja.
Pohvalno je njeno mnenje, da z integracijo in inkluzijo pridobijo vsi učenci nekaj pozitivnega
in ne samo tisti s posebnimi potrebami. Tudi sama sem takega mnenja.
6.7 POGOVOR S ŠOLSKO SVETOVALNO DELAVKO
S šolsko svetovalno delavko na Šoli za hortikulturo in vizualne umetnosti Celje sem se
pogovarjala o integraciji in inkluziji otrok s posebnimi potrebami v redno izobraževanje.
Mnenja je, da je integracija otrok s posebnimi potrebami dobra, saj imajo tako eni kot drugi
otroci možnost za različne izkušnje. Imajo možnost učenja socialnega vedenja, ki je zelo
pomembno za mlade ljudi. Pravi, da damo z integracijo otrokom s posebnimi potrebami
možnost, da postanejo »enakovredni« tekmeci v razredu. Otroci s posebnimi potrebami imajo
poleg svojih šibkosti tudi kakšno zelo močno stran kot npr. posebno nadarjenost, izjemen čut
za sočloveka, dobro razvito intuicijo, empatijo … Svetovalna delavka vidi pri integraciji več
problemov. Od tega kako ostali otroci sprejemajo otroka s posebnimi potrebami (ne vedno
dobro), ali otrok s posebnimi potrebami res zmore vse tisto, kar zmorejo ostali, ali je to zanj
res izziv ali je le mukotrpno pisanje naloge in sledenje navodilom, ki jih ne razume. Sprašuje
se tudi, ali ne bi bilo bolje, da bi se nekateri otroci s posebnimi potrebami, ki imajo zelo
omejene možnosti, učili praktičnih, vsakdanjih stvari, ne pa angleških stavkov, ki jih ne bodo
nikoli potrebovali ali jih znali pravilno uporabiti. Meni, da bi morali te otroke učiti zdravega
načina življenja, kjer bi znali razvijati tiste lastnosti, ki so močneje zastopane in tiste
spretnosti, kjer je možno izboljšanje in jih učenje le-tega veseli. Pravi, da je za večino otrok s
posebnimi potrebami jasno, da ne bodo dobili redne zaposlitve v »normalni« organizaciji.
Zato je po njenem mnenju šolanje takih otrok namenjeno bolj socializaciji, samostojnosti in
utrjevanju temeljnega znanja.
64