OTROK Z AVTIZMOM V REDNEM IZOBRAŽEVANJU Študija primera

Nina Federnsberg: Otrok z avtizmom v rednem izobraževanju – študija primera
prilagoditvijo kurikuluma in učnih pristopov otroku s posebnimi potrebami (Fulcher v Kroflič
2003).
1.3 POIMENOVANJE AVTIZMA
Za avtizem se uporabljajo različni izrazi. Tudi pri poimenovanju prednjačijo predstavniki
medicinskega diskurza.
Macedoni–Lukšičeva je opredelila spektroavtistične motnje kot razvojne motnje, ki se kažejo
kot motnje v socialni interakciji, komunikaciji in pomanjkanju domišljije. K tem motnjam
prištevamo avtizem, Aspergerjev sindrom in neopredeljeno pervazivno razvojno motnjo
(Macedoni–Lukšič 2009).
Mednarodna klasifikacija bolezni (MKB 10) uvršča avtizem med pervazivne razvojne motnje.
»To je skupina motenj, za katere so značilne kvalitativne abnormalnosti v vzajemnih socialnih
interakcijah in vzorcih komunikacije ter utesnjen, stereotipen, ponavljajoč se repertoar
interesov in aktivnosti« (Dobnik Renko 2009).
DSM IV (Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders) uvršča avtizem med
pervazivne razvojne motnje, pri katerih gre za hudo prizadetost na več področjih razvoja. Ta
prizadetost se kaže pri sposobnosti recipročne socialne interakcije, sposobnosti
komuniciranja, obstoju stereotipnega vedenja, interesov ali aktivnosti. Gre za odstopanja v
razvoju glede na otrokovo razvojno stopnjo ali mentalno starost. Te motnje se običajno
pojavijo v zgodnjem otroštvu, pogosto jih spremlja slabša duševna razvitost (prav tam 2009).
Do danes so strokovnjaki oblikovali različne podvrste avtizma ter postavili in ovrgli številne
hipoteze o vzrokih za pojavljanje avtizma, o načinih zdravljenja in dela z avtističnimi otroki.
Najbolj prepoznavni sta dve skupini otrok z motnjami avtističnega spektra. To so otroci s
klasičnim avtizmom in otroci z Aspergerjevim sindromom (Knez 2007, str. 124).
8