OTROK Z AVTIZMOM V REDNEM IZOBRAŽEVANJU Študija primera

Nina Federnsberg: Otrok z avtizmom v rednem izobraževanju – študija primera
3.6 USMERJANJE OTROK Z AVTIZMOM V USTREZNE PROGRAME
VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA
Poleg medicinske diagnoze avtizma je po mnenju Jurišićeve pomembna tudi »pedagoška
diagnoza«, ki zavzema ustrezno usmerjanje otrok v programe vzgoje in izobraževanja. Pri tej
»pedagoški diagnostiki« se osredotoča na otrokove potrebe učenja. Pri tem je treba hkrati
upoštevati več dejavnikov (Jurišić 2005, str. 2):
• ocena sposobnosti: kakšni so otrokovi potenciali, katere so njegove prednosti in
pomanjkljivosti. Pri mlajših otrocih se uporabljajo različni razvojni preizkusi, pri
starejših pa testi inteligentnosti.
• psiho-edukacijski profil oziroma ocena dosežkov (učnih ali razvojnih): kaj zmore
otrok samostojno, kaj ga je potrebno še naučiti.
• adaptivno oziroma prilagojeno vedenje: ocena otrokove samostojnosti, kako zna
skrbeti zase, obvladovanje spretnosti, ki so potrebne za samostojno življenje.
Mnenje Jurišićeve je, da so otroci z avtizmom večinoma v prezahtevnih programih, ker so bili
izbrani na temelju intelektualnih sposobnosti, ki pa niso ustrezno vodilo pri opredeljevanju
njihovih potreb. V šolskih programih naj bi več poudarka dajali spretnostim s področja
socializacije in skrbi za samega sebe kot pa akademskemu učenju in ocenam (prav tam, str. 4–
5).
Na tem mestu bi ponovno izpostavila mnenje, ki ga je zapisala Peček v svojem delu: Od
odvisnosti do odgovornosti in s katerim se popolnoma strinjam. Pri usmerjanju otrok s
posebnimi potrebami, kamor sodijo tudi otroci z avtizmom, je v rednem izobraževanje
potrebno upoštevati ne le značilnosti posameznikove osebnosti, ampak tudi socialno okolje v
katerem se je posameznik razvijal in v katerem živi. Načrt pomoči je treba oblikovati na
posameznikovi socialni mreži. Zanimati nas morajo posameznikove močne točke in ne samo
njegovi primanjkljaji (Peček 1999).
48