Publikacije Poškodbe v Sloveniji - IVZ RS

1 UVOD
Mateja Rok Simon
V evropski regiji so poškodbe glavni vzrok umrljivosti otrok in mlajših odraslih (Jackson in
sod., 2012), mnogo ljudi, ki poškodbe preživijo, pa trpi posledice ali ostane trajno prizadetih
do konca življenja. Poškodbe so vzrok za 21% vseh smrti v starosti do 29 let, vendar zaradi
njih zgubimo kar 44% zdravih let življenja, kar kaže na veliko breme poškodb tudi zaradi
zmanjšane zmožnosti oziroma invalidnosti (Sethi, 2007). Med vzroki za smrtne poškodbe
prevladujejo nezgode (73%), med katerimi so najpogostejše prometne nezgode, padci in
zastrupitve (Jackson in sod., 2012).
Poškodbe, v primerjavi z boleznimi obtočil, novotvorbami in drugimi kroničnimi boleznimi,
prizadenejo nesorazmerno velik delež otrok in mlajših odraslih, kar jih uvrša na prvo mesto
po socialnem in ekonomskem bremenu družbe. Prizadenejo predvsem ljudi v času njihove
delovne dobe in povzročajo veliko izgubo produktivnosti in bruto domačega proizvoda (BDP).
Po nekaterih ocenah evropske države izgubijo 2% BDP zaradi prometnih nezgod in 6,4%
BDP zaradi poškodb doma in v prostem času (Racioppi in sod., 2004; Veisten in Nossum,
2007). Večina razvitih držav je zato posvetila veliko pozornosti javnosti in strokovnjakov
ravno poškodbam otrok in mladih ljudi, saj predstavlja invaliden ali mrtev mlad človek
neizmerno veliko izgubo za družbo. V zadnjem desetletju pa zaradi staranja prebivalstva
postajajo pomemben problem na področju javnega zdravja tudi poškodbe starejših, saj so
drage za zdravstveni sistem, imajo običajno resne posledice in vodijo v ireverzibilno
slabljenje funkcije, institucionalizacijo in smrt (Healthy Aging, 2002).
V zdravstveni statistiki so poškodbe akutne okvare, ki nastanejo zaradi nenadnega delovanja
take količine energije, ki presega mejo fiziološke tolerance človeškega telesa, ali zaradi
pomanjkanja enega ali več vitalnih elementov, npr. kisika. Ločimo različne vrste poškodb
(površinska poškodba, rana, zlom, izpah, zvin, nateg, zastrupitev…), za identifikacijo vzrokov
in okoliščin nastanka poškodbe pa je pomemben podatek o zunanjem vzroku, ki pove, ali je
poškodba nastala nenamerno v nezgodi (v prometni nezgodi, pri padcu, stiku z vročo
tekočino …) ali namerno (samopoškodba, medosebno nasilje). (Laflamme in sod., 1999)
Nastanek poškodb je povezan z dejavniki, ki predstavljajo večje ali manjše tveganje za
posamezno vrsto nezgode / poškodbe. Tako se nekatere vrste poškodb pogosteje pojavljajo
pri ženskah ali pri moških, druge so značilne za starejše ljudi ali otroke, tretje pa se pojavljajo
pogosteje med pripadniki določenih narodov in etničnih skupin. Pri nastanku poškodb ima
določeno vlogo tudi socialno ekonomski položaj posameznika, ki je determiniran z izobrazbo,
dohodkom in položajem v družbi, ter dejavniki okolja in časa v katerem živi (Laflamme,
2009). V javnem zdravju želimo odkriti predvsem poškodbe, ki so številčne, npr. poškodbe
starejših zaradi padcev doma, in zahtevajo preventivno ukrepanje, ter jih ločiti od redkih,
vendar medijsko odmevnih tragičnih primerov, npr. padec mladostnika z balkona v času
zabave. Postavljanje prednostnih ciljev pa ni odvisno le od števila posameznih poškodb,
temveč je treba upoštevati tudi druge dejavnike, npr. težo poškodbe. Težke poškodbe imajo
pogosto za posledico zmanjšano zmožnost ali invalidnost, so veliko breme za zdravstveni
sistem in zato zaslužijo največjo pozornost. Podatki o pogostosti, teži poškodb in dolgoročnih
posledicah so zato nepogrešljivi pri presoji o relativni pomembnosti problema posameznih
vrst in vzrokov poškodb. (Laflamme in sod., 1999)
Raziskovanje na področju vzrokov nastanka nezgod in poškodb je pripomoglo, da se je
prvotno preprečevanje poškodb z zdravstveno vzgojo za spremembo stališč in vedenja ljudi
preusmerilo v spreminjanje okolja (Laflamme in sod., 1999). V zadnjih desetletjih se je na
področju preprečevanja poškodb uveljavil pristop, značilen za javno zdravje, ki temelji na
znanstvenih dognanjih, vključuje izboljševanje spremljanja podatkov, analizo vzrokov in
dejavnikov tveganja, zmanjševanje teže poškodb ter razvoj, implementacijo in evalvacijo
intervencij (Peden in sod., 2004). Države, ki imajo nizko incidenco poškodb, so dolga leta
1