Publikacije Poškodbe v Sloveniji - IVZ RS

Medresorska delovna skupina strokovno javnost in uporabnike drog redno obvešča o pojavu
nevarnih in novih psihoaktivnih snovi, daje predloge za uvrstitev novih psihoaktivnih snovi na
listo prepovedanih drog in s tem prispeva k zmanjševanju tveganja za zdravje uporabnikov
drog. (Krek in sod., 2011) V okviru nevladne organizacije Združenje DrogArt je možno tudi
testiranje teh snovi (Drev in sod., 2012).
Pomoč odvisnim od drog poteka v programih zdravljenja na področju zdravstvenega varstva,
socialnega varstva in pri nevladnih organizacijah. V zadnjih letih je v porastu delež tistih, ki
prvič iščejo pomoč v programih zdravljenja zaradi težav z marihuano, zato bi bilo treba
programe obravnave odvisnih od drog prilagoditi razmeram na terenu in trendom uporabe
drog v slovenskem prostoru, da bodo postali dostopnejši tudi za uporabnike drog, kot je
marihuana. (Krek, 2012) Preprečevanje z drogami povezanih zastrupitev se izvaja v centrih
za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog, kjer potekajo izobraževanja
uporabnikov drog o predoziranju (prepoznavanje in ukrepi), ter v okviru nevladnih organizacij
z nizkopražnimi programi za zmanjševanje škode. Zagotovljena je tudi pomoč zdravnikom pri
zdravljenju zastrupljencev s prepovedanimi drogami, ki jo nudi 24-urna toksikološka
informacijsko konzultativna služba, ki deluje na Centru za zastrupitve v Ljubljani (Drev in
sod., 2012).
Prednostno področje: Preprečevanje zastrupitev otrok
Po navedbah Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) ukrepi, ki z dokazi podprto
zmanjšujejo tveganje za smrtne zastrupitve, vključujejo vzpostavitev in uveljavljanje
zakonodaje na področju uporabe otrokom varne embalaže za pakiranje zdravil in strupenih
snovi; umik strupenih proizvodov; pakiranje zdravil v odmerkih, ki niso smrtno nevarne;
izobraževanje; ustanovitev centrov za zastrupitve ( a WHO, 2010).
Pri nas je bila na področju preprečevanja zastrupitev s kemikalijami sprejeta Resolucija o
nacionalnem programu za kemijsko varnost z akcijskimi načrti za prednostna področja v
obdobju 2006-2010, katere cilji so na prvem mestu izboljšati zdravje prebivalstva in kakovost
okolja ter zagotoviti pogoje za izvajanje in nadzor ukrepov in aktivnosti za izboljšanje
kemijske varnosti. V pripravi je tudi akcijski načrt za kemijsko varnost otrok. Ukrepanje je
med drugim usmerjeno v zamenjavo nevarnih kemikalij z manj nevarnimi oziroma z
nekemijskimi alternativami in postopno zmanjševanje uporabe kemikalij nasploh; izboljšanje
poznavanja znaka EU za okolje in spodbujanje potrošnikov, da pri nakupu dajo prednost
"zelenim", okolju bolj prijaznim proizvodom in storitvam; krepitev inšpekcijskih služb,
pristojnih za nadzor različnih področij v povezavi s kemijsko varnostjo in povečanje njihove
učinkovitosti; sistematično uvajanje toksikologije/ekotoksikologije in znanja, potrebna za
upravljanje tveganja, ki ga povzročajo kemikalije, v obstoječe do- in podiplomske študijske
programe; vzpostavitev neformalne znanstvene mreže strokovnjakov s področja ocenjevanja
vplivov kemikalij na zdravje človeka in okolje; povečanje obsega finančnih sredstev za ciljne
raziskovalne projekte s področja zagotavljanja kemijske varnosti; okrepitev Centra za
zastrupitve pri Kliničnem centru in Inštituta za sodno medicino pri Medicinski fakulteti za
opravljanje nalog za zagotavljanje kemijske varnosti, ki so nacionalnega pomena, še zlasti
tistih, ki se nanašajo na nesreče s kemikalijami; izboljšanje tehničnih možnosti za dviganje
ravni kemijske varnosti, npr. pomagati podjetjem pri pripravi sanacijskih načrtov s celovitimi
rešitvami glede kemijske varnosti; povečanje ozaveščenosti, izboljšanje komunikacije in
usposabljanje splošnih uporabnikov kemikalij; seznanjanje delavcev, ki prihajajo v stik s
kemikalijami, z nevarnostmi, tveganjem in ustreznim ravnanjem s kemikalijami ter
ozaveščanje o varovanju zdravja in okolja pred negativnimi učinki kemikalij; krepitev
delovanja nevladnih organizacij kot pomembnih deležnikov na področju kemijske varnosti
(Resolucija o nacionalnem programu za kemijsko varnost, 2006), predlaga pa se tudi
krepitev dejavnosti ocene tveganja v javnem zdravju ter razvoj programa za ocenjevanje
tveganja (Perharič, 2012).
Potrditev in nadaljevanje dosedanjih aktivnosti in ukrepov pomeni tudi zaveza Ministrstva za
zdravje za uresničevanje v letu 2010 sprejete Parmske deklaracije SZO, ki med drugim
66