Publikacije Poškodbe v Sloveniji - IVZ RS

obsega varovanje zdravja otrok, z upoštevanjem potreb otrok pri načrtovanju in oblikovanju
stanovanj, ustanov in prometne infrastrukture, s spodbujanjem varnosti izdelkov ter zaščito
otrok pred izpostavljenostjo škodljivim snovem in preparatom v bivalnih okoljih ( b WHO,
2010).
V evropski raziskavi, ki je bila podrobneje predstavljena že v poglavju »Prometne nezgode«,
je bila varnost otrok pred zastrupitvami v Sloveniji ocenjena kot zadovoljiva (MacKay in
Vincenten, 2012). Dodatno pa bi bilo treba izboljšati preprečevanje zastrupitev otrok z
zdravili z uvedbo nacionalnega zakona, ki bi določal uporabo otrokom varne embalaže za
pakiranje zdravil in s tem dopolnil že obstoječi zakon o uporabi otrokom varne embalaže za
pakiranje čistil za gospodinjstvo (MacKay in Vincenten, 2012). Za varno shranjevanje in
označevanje nevarnih snovi pa so, poleg zakonodaje, najbolj uspešni ukrepi izobraževanje
javnosti in industrije, izobraževanje staršev in izboljšanje nadzorovanja otrok, pediatrično
svetovanje staršem in izboljšanje dostopnosti do varnostne opreme (Gibbs in sod., 2005;
Ozzane-Smith in sod., 2001).
Treba bi bilo razviti predvsem nove programe za izboljšanje osveščenosti in zavedanja
javnosti o tveganjih za zastrupitve otrok in učinkovitih preventivnih ukrepih (MacKay in
Vincenten, 2012). Shranjevanje zdravil in kemičnih snovi zunaj dosega otrok zahteva znanje
staršev o varnih načinih shranjevanja in uporabi nevarnih snovi doma. Doslej so se za
učinkovite izkazali programi svetovanja staršem na domu o preprečevanju zastrupitev, s
katerimi je bilo omogočeno posredovanje informacij in dobre prakse vsem socialno
ekonomskim skupinam prebivalstva (Elkan in sod., 2000; Kendrick in sod., 2008). Kot je bilo
opisano že v poglavju »Padci«, je do leta 2009 v Sloveniji že potekal »Program Inštituta za
varovanje zdravja (IVZ) za preprečevanje poškodb otrok«, ki je vključeval ozaveščanje vseh
staršev majhnih otrok o ukrepih za preprečevanje poškodb otrok, izvajal pa se je ob
sistematskih pregledih otrok na primarni ravni. Program je zaradi pomanjkanja finančnih
sredstev postopno zamrl, zdravstveno vzgojna gradiva pa so staršem še dosegljiva na
spletni strani IVZ. Glede na pozitivne izkušnje drugih držav (MacKay in Vincenten, 2006), bi
veljalo v okviru preventivnih zdravstvenih pregledov otrok in patronažnega zdravstvenega
varstva uvesti nacionalni program osebnega svetovanja staršem o preprečevanju zastrupitev
doma in v prostem času, ki bi nadomestil in nadgradil nekdanji program ter prispeval k
zmanjševanju razlik v zdravju med posameznimi skupinami prebivalstva.
V našem prostoru je zelo razširjeno nabiranje in uživanje gob in zastrupitve z gobami so med
pogostejšimi zastrupitvami otrok. Za zmanjšanje števila zastrupitev z gobami bi potrebovali
preventivni program v šolah in širši skupnosti, ki bi zajel mlajše šolske otroke in njihove
starše, z ciljem izboljšati njihovo znanje o nevarnostih uživanja divjih gob, izboljšati
prepoznavanje nevarnih vrst gob in zmanjšati uživanje gob v primeru, ko ljudje niso bili
prepričani o njihovem izvoru in užitnosti. Izvedba programa bi bila možna z multimedijskim
pristopom v lokalnih skupnostih, aktivnosti v šolah pa bi potekale z uporabo različnih
pristopov v okviru šolskih ur in bi vključevale tudi sodelovanje s starši. Tovrstni programi so
se že izkazali za učinkovite v posameznih evropskih državah (Malinowska-Cieslik in van den
Borne, 1998).
Zastrupitve otrok so povezane tudi z nekaterimi proizvodi. V Sloveniji imajo pristojnosti za
zagotavljanje kemijske varnosti predmetov splošne rabe številne službe, npr. Zdravstveni
inšpektorat, Tržni inšpektorat, Urad za kemikalije, vendar koordinacija med deležniki ni
formalno opredeljena. Inštitut za varovanje zdravja (IVZ) in posamezni Zavodi za
zdravstveno varstvo (ZZV) sodelujejo pri analizi kemijskega tveganja v skladu z naročili
navedenih služb, z veljavnimi predpisi in mednarodno sprejetimi strokovnimi smernicami ter v
primeru, ko zakonodaja najvišjih dovoljenih koncentracij kemikalij ne opredeljuje (Fuart
Gatnik in sod., 2012). Kot je bilo omenjeno že v poglavju »Padci«, od leta 2003 pri nas deluje
tudi sistem RAPEX (Rapid Alert System for Non–food Consumer Products) za hitro
izmenjavo informacij o proizvodih, ki predstavljajo tveganje za zdravje in varnost potrošnikov.
Informacije o vrsti proizvoda, nevarnostih, povezanih z njegovo uporabo in sprejetih ukrepih,
so dostopne javnosti, vendar je sistem premalo poznan. Potrošniki bi se morali bolj aktivno
67