Publikacije Poškodbe v Sloveniji - IVZ RS

Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) je preprečevanje nenamernih poškodb in nasilja v
zadnjem obdobju uvrstila višje na lestvici globalnega javnega zdravja. Za bolj učinkovito
preprečevanje poškodb in nasilja so bile sprejete Resolucija o preprečevanju nasilja: problem
javnega zdravja (WHO, 1996), Resolucija o izvajanju priporočil na podlagi Svetovnega
poročila o nasilju in zdravju ( b WHO, 2003), ter Resolucija o cestni varnosti in zdravju (WHO,
2004). Vse tri resolucije poudarjajo medsektorsko naravo odzivov za preprečevanje poškodb
in nasilja ter močno vodstveno in koordinacijsko vlogo, ki jo mora pri tem odigrati zdravstveni
sektor. Ena od ključnih komponent vseh treh resolucij je imenovanje kontaktnih oseb
zadolženih za preprečevanje nasilja in nenamernih poškodb na ministrstvih za zdravje v 34
evropskih državah, ki je bilo izvedeno leta 2006. Istega leta sta bili objavljeni tudi dve
neodvisni študiji: Svetovna študija o nasilju nad otroki (Pinheiro, 2006) in Svetovna študija o
nasilju nad ženskami (UN, 2006). Generalna skupščina Združenih narodov je leta 2008
sprejela še Resolucijo o globalnem izboljšanju cestne varnosti (UN, 2008), ki je SZO podelila
vlogo mednarodnega koordinatorja na omenjenem področju.
Na ravni evropske regije spada med pomembnejše ukrepe za izboljšanje stanja na področju
poškodb in nasilja še sprejetje Resolucije EUR/RC55/R9 o preprečevanju poškodb v
evropski regiji leta 2005 (WHO, 2005), s katero je bil postavljen okvir za preprečevanje
nenamernih poškodb in nasilja v Evropi. Glavni poudarki tega dokumenta so potreba po
razvoju nacionalnih akcijskih načrtov za preprečevanje poškodb, izboljšanje obvladovanja
poškodb, krepitev nacionalnih zmožnosti za preprečevanje in oskrbo poškodb, prenos z
dokazi podprtih praks preko mrež strokovnjakov in razvoj novih raziskav. Vzpostavljanje
političnega okvirja, programov, ustanov in zmožnosti je pomembno izhodišče za izvajanje
regionalne in nacionalnih strategij za preprečevanje poškodb ter uresničevanje resolucije.
Prizadevanjem SZO za reševanje problema poškodb se je pridružila tudi Evropska komisija
(EK). Svet Evrope je leta 2007 uradno sprejel Priporočila za preprečevanje poškodb in
promocijo varnosti (Council of the European Union, 2007). Dokument je bil izdan z
namenom, da bi države članice bolje izkoristile obstoječe epidemiološke podatke o
poškodbah in v prihodnosti razpolagale z medsebojno primerljivimi informacijami;
nadzorovale trende poškodb in preventivnih ukrepov skozi čas in ocenile potrebo po uvajanju
novih ukrepov za zagotavljanje varnosti različnih izdelkov in storitev; ustvarile akcijske načrte
preprečevanje poškodb in promocijo varnosti ter se pri tem osredotočile predvsem na razlike
med spoloma, na ranljive skupine (otroci, starejši ljudje, ljudje s posebnimi potrebami, ranljivi
udeleženci v prometu), poškodbe pri športu in v prostem času, poškodbe zaradi izdelkov in
storitev ter poškodbe zaradi nasilja in samopoškodovanja; spodbujale preprečevanje
poškodb in promocijo varnosti v šolah ter na izobraževanjih zdravstvenih ali drugih
strokovnjakov.
2.4 Pregled nacionalnih politik v državah članicah EU
Za dobro načrtovanje, koordinacijo in izvedbo ukrepov na določenem javnozdravstvenem
področju, so potrebni politični dokumenti. Namen akcijskih načrtov, deklaracij, resolucij in
priporočil, ki obravnavajo problematiko poškodb, je prepoznati kritične vrzeli v nacionalnih
politikah, vodenju, infrastrukturi in zmožnostih ter prepričati ključne odločevalce in voditelje,
da je za preprečevanje poškodb potreben enoten, multisektorski in multidisciplinaren pristop,
zagovarjati sprejetje in izvedbo z dokazi podprtih primerov dobrih praks, okrepiti zavedanje,
znanje in veščine strokovnjakov v vseh sektorjih ter vplivati na količino in kakovost podatkov
ter raziskav v zvezi s poškodbami. ( a WHO, 2003; Racioppi in Sethi, 2009)
Preverjeno učinkovite strategije kažejo na pomembno vlogo zdravstvenega sektorja pri
obvladovanju in zdravljenju poškodb ter njihovih posledic, medtem ko je večina ukrepov za
preprečevanje le–teh kljub vsemu v domeni drugih sektorjev (prometnega, šolskega,
gospodarskega, prostorskega…) (MacKay in Vincenten, 2007; MacKay in Vincenten, 2010).
7