daljinsko zaznavanje - In?titut za antropolo?ke in prostorske ?tudije ...

11.4 Radarski sistemi
Slika 11.13: Povprečna koncentracija klorofila, ki jo je izmeril sistem SeaWiFS ob izstrelitvi
avgusta 1997.
spremljanje, ampak tudi dolgotrajne podatke, s katerimi lahko zaznavamo odzive oceanov
na globalne spremembe (slika 11.13).
11.4 Radarski sistemi
Optične sisteme so v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja pričeli dopolnjevati tudi
radarski (poglavje 9). Pri tem imata vodilno vlogo evropska in kanadska vesoljska
agencija s sateliti ERS, Envisat in RADARSAT. Obe agenciji sta radarsko daljinsko
zaznavanje postavili v ospredje svojega delovanja in optičnih senzorjev skorajda ne
razvijata oziroma uporabljata.
11.4.1 ERS-1 in ERS-2
Julija leta 1991 je Evropska vesoljska agencija (European Space Agency, ESA) izstrelila
prvega izmed evropskih satelitov za daljinsko zaznavanje Zemlje – ERS-1 (European
Remote Sensing Satellite), ki mu je leta 1995 sledil še ERS-2. ERS-2 še vedno nemoteno
deluje, ERS-1 pa je zaradi napake v sistemu za kontrolo višine v začetku marca 2000
»iztiril«. Sistem ERS posnetke pridobiva z mikrovalovno tehniko, poleg tega pa lahko
z njim opazujemo tudi stanje površine morja, tokove v oceanih, premike ledenikov
in podobno. Satelit ERS-2 – tako kot njegov predhodnik ERS-1 – kroži na višini
približno 770 km. Nad isto točko se pojavi vsakih 35 dni, njegova tirnica pa je skoraj
polarna (naklon je 98,5 ◦ ). Tirnica ERS-2 je bila nekaj časa, ko sta satelita delovala v
paru, v primerjavi z ERS-1 premaknjena za trideset minut. Ta precejšnja bližina leta
omogoča izdelavo digitalnih modelov višin iz podatkov, dobljenih z obeh satelitov v
tako imenovanem tandemskem načinu delovanja.
Satelita ERS-1 in 2 sta bila skoraj enaka in sta vsebovala tudi zelo podobne senzorje.
Na obeh so bili:
• AMI (Active Microwave Instrument), ki je sestavljen iz umetno odprtinskega radarja
in merilnika vetrov,
101