daljinsko zaznavanje - In?titut za antropolo?ke in prostorske ?tudije ...

8.2 Večspektralno skeniranje
Tovrstni senzorji nimajo vrtečega zrcala, ampak vrsto detektorjev, ki se nahajajo v
goriščni razdalji sistema leč. Ker njihovo delovanje spominja na pometanje z metlo,
vzdolžne skenerje včasih imenujemo tudi pometajoči (pushbroom). Vsak posamezni
senzor zaznava energijo točno določene resolucijske celice, zato velikost detektorjev
prek njihovega vidnega polja določa prostorsko ločljivost. Vzdolžni sistemi potrebujejo
za vsak kanal poseben sistem detektorjev. Ti zaznavajo energijo po vrsticah, jo nato
spremenijo v električne impulze in pretvorijo v digitalno obliko.
Slika 8.6: Vzdolžni skener.
Vzdolžni skenerji z vrsticami detektorjev imajo nekaj pomembnih prednosti v primerjavi
s prečnimi z vrtečimi zrcali. Množica detektorjev, v povezavi s pometanjem,
omogoča vsakemu detektorju, da dlje časa opazuje površino pod seboj. Tako lahko
senzor zazna več energije, kar izboljša radiometrično ločljivost. Podaljšan čakalni čas
dovoljuje tudi manjše vidno polje in ožje spektralne pasove, zato lahko s takimi senzorji
dosežemo boljšo prostorsko in spektralno ločljivost. Detektorji so ponavadi preproste
mikroelektronske naprave, ki so majhne, lahke in zahtevajo malo energije. Poleg tega
nimajo gibljivih delov, zaradi česar so prečni skenerji bolj zanesljivi, so manj občutljivi
za mehanske okvare in imajo daljšo življenjsko dobo. Po drugi strani pa moramo umeriti
več tisoč detektorjev, kar je vse prej kot preprosta naloga. Le z rednim umerjanjem
lahko namreč dosežemo enakomerno občutljivost po celotni podobi.
Ne glede na to, kateri snemalni sistem uporabljamo, imajo skenerji precej prednosti
v primerjavi s fotografskimi kamerami. Spektralno območje fotografskih sistemov je,
na primer, omejeno na vidno in bližnjo infrardečo svetlobo. Večspektralne senzorje pa
lahko uporabljamo tudi v področju srednje in termične infrardeče svetlobe. Poleg tega
lahko z njimi dosežemo mnogo boljšo spektralno ločljivost. Večkanalni ali večspektralni
fotografski sistemi vsak »barvni« pas zajamejo s svojim sistemom leč. To lahko povzroči
težave pri primerjavi kanalov, tako prostorsko kot radiometrično, poleg tega pa ustvari
nepravilnosti pri koregistraciji podob. Večspektralni senzorji zajemajo vse spektralne
kanale hkrati skozi isti optični sistem in se omenjenim težavam v veliki meri izognejo.
Klasični fotografski sistemi beležijo zaznano energijo prek fotokemičnih reakcij, ki
jih težko merimo in stabiliziramo. Večspektralni sistemi in digitalne kamere meritve
opravljajo elektronsko, zato z njimi lažje določimo količino energije, hkrati pa lahko
opazujejo širši spekter odbojnih vrednosti. Ne nazadnje potrebujejo fotografski sistemi
stalen vir filma, ki ga je treba razviti na tleh in iz negativov ustvariti fotografije. Digitalni
sistemi večspektralnih senzorjev po drugi strani omogočajo prenos podatkov v
sprejemno postajo na tleh in takojšnjo obdelavo z računalniki.
61