daljinsko zaznavanje - In?titut za antropolo?ke in prostorske ?tudije ...

(a) (b)
Slika 8.3: Primerjava naravne (a) in lažno barvne (b) podobe.
8.1 Fotografske kamere
kakor človeške oči (sliki 8.2 b in 8.3 a). Na takšnih fotografijah je okolica lahko prepoznavna,
saj barve ustrezajo »naravnim« – drevesa so zelena, vode modre, ceste sive ...
Pri barvni infrardeči fotografiji pa so emulzije občutljive za modrozeleno, rdečo in
fotografski del infrardeče svetlobe (sliki 8.2 b in 8.3 b). Omenjene barve so predstavljene
z modrimi, zelenimi in rdečimi toni. Na infrardečih barvnih fotografijah so predmeti,
ki imajo visoko odbojnost v infrardečem delu spektra (na primer zdrava vegetacija),
videti rdeči, tisti, ki močno odbijajo rdečo svetlobo, so videti zeleni, in tisti, ki odbijajo
modrozeleno svetlobo, so videti modri. Na ta način dobimo lažno predstavo o barvah
predmetov v naravi.
Digitalne kamere, ki energijo elektromagnetnega valovanja zapisujejo elektronsko, se
nekoliko razlikujejo od svojih »klasičnih« sorodnikov. Namesto filma tovrstni sistemi
uporabljajo mrežo senzorjev CCD (charge-coupled devices), ki zaznavajo elektromagnetno
valovanje. Energija, ki dospe na površino CCD, ustvari električni naboj, sorazmeren
»svetlosti« opazovanega površja. Na osnovi naboja pikslom v vsakem spektralnem
kanalu priredimo številsko vrednost. Digitalna oblika nastale podobe je primerna za
analizo in arhiviranje z računalniki, poleg tega pa lahko iz nje ustvarimo tiskano kopijo,
ki je podobna običajni fotografiji. Digitalne kamere omogočajo večjo spektralno ločljivost,
poleg tega pa podatke zajemajo ceneje in hitreje od klasičnih kamer. Lastnosti
takih sistemov razlikujejo, v splošnem lahko z njimi zbiramo podatke s prostorsko ločljivostjo
nekaj decimetrov in spektralno od 0,012 µm do 0,3 µm. Pri tipičnih kamerah
uporabljamo detektorje z nekaj milijoni pikslov.
Kljub temu, da fotografske kamere lahko uporabljamo na tleh in na vesoljskih plovilih,
so najpogosteje nameščene na helikopterje in letala. Zelo natančne letalske fotografije
uporabljamo v najrazličnejših aplikacijah, kjer je treba prepoznavati majhne
predmete in veliko podrobnosti. Pokritost površja z letalskimi fotografijami je odvisna
od več dejavnikov, predvsem od goriščne razdalje objektiva, višine leta platforme in formata
oziroma velikosti filma. Goriščna razdalja namreč določa vidno polje sistema leč
(poglavje 7.1) in tako določa območje, ki ga kamera »vidi«. Goriščne razdalje kamer,
ki se najpogosteje uporabljajo pri letalski fotografiji, so med 90 in 210 mm. Z daljšo
57