daljinsko zaznavanje - In?titut za antropolo?ke in prostorske ?tudije ...

(a)
(b)
15.5 Kalibracija podatkov
Slika 15.9: Topografska normalizacija posnetka Landsat. Izvirni posnetek (a) vsebuje
vpliv reliefa in položaja Sonca, medtem ko je normiran posnetek (b) prilagojen opazovanju
ravnine (Richter, 2006).
Z drugimi besedami to pomeni, da moramo določiti energijo odboja ali sevanja površine.
To lahko storimo, če dovolj dobro poznamo delovanje senzorja in način pretvorbe
analognega signala v numerično vrednost. Z obratnim postopkom lahko določimo absolutne
vrednosti za energijo zaznanega valovanja, in to za vsak piksel posebej. Na
ta način lahko opravimo natančne časovne primerjave podob, zajetih z enakim ali različnimi
senzorji (na primer Landsat, SPOT ...). Poleg tega lahko podatke daljinskega
zaznavanja uporabimo v fizikalnih ali biofizikalnih modelih.
Če poznamo prenosno funkcijo senzorja, torej način določanja digitalnih vrednosti
glede na izmerjeno energijo, lahko opravimo obratni postopek kalibracije. Oglejmo si
omenjeni postopek nekoliko podrobneje v primeru posnetkov Landsat. Senzor Landsat
ETM+ deluje v dveh načinih, z nizkim in visokim prirastkom (low, high gain). Če je
pričakovan majhen razpon vrednosti, se uporablja delovanje z visokim prirastkom, sicer
pa z nizkim. Tako vedno dobimo podobe z velikim kontrastom (slika 15.10).
Pretvorba med digitalnimi vrednostmi, ki jih vsebuje podoba, in radianco poteka z
upoštevanjem zveze
Lλ = LMAXλ − LMINλ
DNλ + LMINλ. (15.7)
DNMAX
Pri tem so LMAXλ največja, LMINλ najmanjša radianca in DNλ digitalna vrednost
v kanalu λ. DNMAX pa je največji obseg vrednosti. Enačbo lahko poenostavimo,
133