daljinsko zaznavanje - In?titut za antropolo?ke in prostorske ?tudije ...

11 Satelitski sistemi za opazovanje Zemlje
Kanadski radarski satelit je opremljen z umetno odprtinskim radarjem, ki deluje
v pasu C pri eni sami frekvenci (5,3 GHz, valovna dolžina 5,6 cm). Kot gledanja
zemeljskega površja lahko spreminjajo, in sicer od malo manj kot 20 do več kot 50 ◦ .
Z različnimi žarki lahko posname naenkrat pas širine od 35 do 500 km, pri čemer je
ločljivost od 10 do 100 m. RADARSAT skrbi za globalno pokritost, ki jo na Arktiki
doseže vsak dan, na ekvatorju pa z uporabo 500 km pasu v šestih dneh. Njegova tirnica
gre natanko prek iste točke vsakih 24 dni.
RADARSAT je močno prekoračil predvideno življenjsko dobo pet let, a še vedno
normalno deluje. Posnetke, ki jih ustvarja, uporabljamo za opazovanje ledenikov, spremljanje
nesreč (slika 11.17), v kmetijstvu in gozdarstvu, pri kartiranju arktičnih predelov
in podobno. Uspešno zajemanje podatkov bo nadaljeval satelit RADARSAT-2, ki
bo s prostorsko ločljivostjo kar 3 m lahko deloval pri različnih polarizacijah, snemalno
anteno pa bo mogoče obračati tako na levo kot na desno stran glede na smer leta.
11.4.4 Shuttle Radar Topography Mission
Ameriška vesoljska agencija NASA je skupaj s partnerji pričela leta 1996 izvajati projekt
Shuttle Radar Topography Mission (SRTM). Njegov cilj je bil ustvariti visokoločljivi
globalni digitalni model zemeljske povšine, v pasu med 60 ◦ severno in 56 ◦ južno od
ekvatorja, kar pomeni 80 odstotkov površine Zemlje in skoraj 95 odstotkov prebivalstva.
Ločljivost ustvarjenega modela višin naj bi bila 30 m, kar je tridesetkrat bolj natančno
od predhodnih višinskih podatkov za tako veliko površino.
SRTM je radarski interferometrični sistem, ki je, nameščen na vesoljskem plovilu
Endeavour, od 11. do 21. februarja 2000 zajemal podatke o višinah. Sistem je sestavljen
iz dveh anten, od katerih je ena nameščena neposredno na plovilu, druga pa se
nahaja na 60 m dolgi gredi. Ena izmed anten je oddajala radarsko valovanje, ki sta
ga sprejemali obe. Iz fazne razlike med signaloma, zajetima z eno in drugo anteno,
je mogoče izračunati višino površine, od katere se je signal odbil. Hkratno zajemanje
podatkov z dvema antenama omogoča visoko ujemanje posnetkov (koherenco) tudi nad
območji, ki se časovno hitro spreminjajo (gozdovi, polja ...). Endeavour je podatke
zajemal v pasovih širine 225 km in s prekrivanjem dosegel enkratno ali večkratno pokritost
v načrtovanem pasu. Sistem SRTM je opazoval Zemljo pri dveh različnih valovnih
dolžinah, in sicer v pasu C (s frekvenco ν ≈ 5,2 GHz, čemur ustreza valovna dolžina
λ ≈ 5,8 cm) in X (ν ≈ 10 GHz, λ ≈ 3 cm).
Obdelava podatkov, ki so jih zajeli v desetih dneh snemanj, je trajala več let. Sama
tehnologija zajemanja podatkov SRTM je dobro znana in ni predstavljala velike ovire.
Že nekaj časa namreč na podoben način delujejo letalski in satelitski sistemi. Najtežje
delo je bila izdelava gredi iz plastike in aluminija, ki je z dolžino 60 m predstavljala
doslej najdaljši umetni objekt v vesolju. Gred je bilo treba sestaviti in razstaviti, poleg
tega pa so morali poskrbeti za natančno merjenje njene dolžine (ta je namreč vhodni
podatek pri interferometrični obdelavi). Način delovanja sistema SRTM shematično
prikazuje slika 11.18.
Interferometrična misija Endeavourja je bila uspešna, saj ustvarjeni DMV ustreza
zastavljenim zahtevam – ima ločljivost 30 m, navpično natančnost 16 m, položajno
pa 20 m. Model višin SRTM je brezplačno dostopen prek spleta, in sicer v polni
ločljivosti za Združene države Amerike in v nekoliko zmanjšani (približno 90 m) za
celotno opazovano območje.
108