daljinsko zaznavanje - In?titut za antropolo?ke in prostorske ?tudije ...

20.4 Opazovanje gozdov
je bila uporabljena za interpretacijo rabe tal pri že omenjeni karti kmetijskih zemljišč.
Zanimiv pristop je uporabil tudi Krevs (2004), ki je med iskanjem načina izboljšanja
kakovosti zajema rabe tal v Ljubljani in njeni mestni regiji preizkusil poševne in navpične
stereoposnetke iz balona. Poleg tega je podatke daljinskega zaznavanja povezal
s podatki o »uporabnikih prostora« (na primer o prebivalstvu, poslovnih in javnih dejavnostih)
in »značilnostih območij« (na primer o reliefu).
20.4 Opazovanje gozdov
Usmerjenost v trajnostni razvoj gozdov in njihovih funkcij zahteva učinkovito zbiranje
gozdarskih informacij. V preteklosti je bilo v glavnem v uporabi terestrično opazovanje,
ki pa je relativno zamudno in zato drago. Kot primerna alternativa ali celo kot glavni
vir se v gozdarstvu uveljavlja daljinsko zaznavanje, še posebej opazovanje s sateliti
visoke ločljivosti (SPOT 5, IKONOS, QuickBird). Zadnjih nekaj let pa zbuja vse več
pozornosti tehnologija lidarskega snemanja, ki se uveljavlja tudi v Sloveniji (Kobler
et al., 2006; Kobler in Zafran, 2006).
Na področju daljinskega zaznavanja zemeljskega površja šteje lidar (laserski analog
radarju) med najtočnejše in najpodrobnejše vire podatkov o rastlinskem pokrovu.
Zaradi svojih tehnoloških posebnosti (prodiranje v notranjost gozdnega sestoja, trirazsežna
narava podatkov, prostorska ločljivost velikostnega reda decimetra ali celo manj)
v sposobnosti pri ocenjevanju količine biomase in strukture gozdnih sestojev lidar presega
najnovejše pasivne senzorje.
Glavna ovira hitrejšemu uveljavljanju lidarja je – poleg relativno visoke cene – zapletena
obdelava podatkov. Lidarski sistem ustvari dve podatkovni zbirki, in sicer podatke
o položaju snemalnega sistema, dobljene s sistemom pozicioniranja, in podatke
o odbojih oziroma razdaljah. Iz obeh izračunamo točko odboja na površju in ji kot
atribut pripišemo red odboja (prvi, drugi ... zadnji) ter, če je mogoče, tudi njegovo
jakost. Končni rezultat snemanja je oblak točk, ki predstavljajo odboje na različnih
predmetih, tako na tleh kot v vegetaciji in na objektih.
Glavni izdelek obdelave podatkov lidarskega snemanja je digitalni model višin, poleg
tega pa lidar prek digitalnega modela površja omogoča tudi pridobivanje podatkov o
vegetaciji. Ločevanje odboja na tleh in v vegetaciji je eden najtežjih korakov obdelave
in šele v zadnjem času se pojavljajo učinkoviti algoritmi, ki uspešno delujejo tudi v
strmejših in vegetacijsko bolj gostih območjih (Kobler et al., 2006). Lidar omogoča
opazovanje parametrov gozda in hkrati površja pod njim (slika 20.5).
20.5 Opazovanje naravnih nesreč
Naravne nesreče predstavljajo veliko grožnjo prebivalstvu. Povzročajo ogromno materialno
škodo in zahtevajo veliko človeških življenj (v zadnjih 20 letih po vsem svetu
več kot milijon). Možnosti njihovega napovedovanja so relativno omejene, zato jih
je smiselno opazovati z vso razpoložljivo tehnologijo, pri čemer daljinsko zaznavanje
pogosto predstavlja edino možnost.
Za učinkovito uporabo satelitske tehnologije v primeru naravnih nesreč so pomembnejše
vesoljske agencije ustanovile program Vesolje in velike nesreče (Space and Major
Disasters Charter). Njegovi pobudnici sta bili leta 2000 Evropska vesoljska agencija
(European Space Agency, ESA) in francoski Centre National d’Études Spatiales
195