diplomsko delo starši kot soustvarjalci življenja v vrtcu - Oddelek za ...

Pavla BrilejDiplomsko deloin šolanju otrok. Starši se zanimajo za študij svojih otrok in jih spremljajo s skrbjo.Potrebno je bilo omejiti število rojenih otrok, da bi bolje skrbeli zanje. Kot pravi Aries, seobčutje družine od 18. stoletja dalje ni veliko spremenilo. Ostalo je tako, kakršnegaopazimo že v podeželskih in mestnih srednjih razredih 18. stoletja. Le širilo se je bolj inbolj v druge družbene sloje (Aries 1991).V socialistični družbi je začela družina izgubljati svoj pomen in sicer je prevladovaloprepričanje, da je družina sicer še potrebna, »da pa je tako rekoč nujno zlo, saj so odnosimed družinskimi člani ´gnili´ in kot taki negacija pravih odnosov med ljudmi v socializmu– zato je družinska vzgoja nezdružljiva s socialističnimi družbenimi odnosi in jo jepotrebno čimprej zamenjati z vzgojo v državnih ustanovah« (Šebart 1994, str. 495). Prinas se težnja po odpravi družine k sreči ni uveljavila, zato pa je družinska vzgoja postalapodaljšana roka državljanske vzgoje.2.1.1.3 Sodobna družinaZa družino današnjega časa je značilno, da se ob klasični jedrni družini uveljavljajo mnogedružinske oblike, kot so enostarševske, reorganizirane, razširjene… Družina izgubljapomen ekonomske skupnosti in vse bolj postaja socialno-emotativna skupnost. Zanjo jeznačilno slabljenje avtoritete staršev in jačanje avtoritete mladih (Ule, Kuhar 2003). Gre zanovo podobo družinskih razmer, v katerih starši lahko »povabijo otroka, da deli življenje znjimi« (von Braunmühl v Čačinovič Vogrinčič 1998, str. 238), in mu omogočajoneodvisnost in sposobnost za konflikt..Zgodovinski pregled razmerij v družini nam pokaže, da je živeti v družini za večinopomenilo podrediti se zahtevam, pravilom, prisilam, še posebej je to veljalo za otroke inženske in kot pravi Salecl (1987), se zgodovina otroštva nikakor ne kaže kot harmoničnasimbioza otrok in odraslih, temveč kot kaznovanje, zastraševanje. »Za zavestno soočenje združino in s samim seboj, ki ga danes potrebujemo, da bi mogli biti v njej avtonomni insposobni za dogovarjanje in skupno iskanje novih rešitev, je bilo v zgodovini le malopotrebe in le malo možnosti.« (Čačinovič Vogrinčič 1998, str. 237).12