diplomsko delo starši kot soustvarjalci življenja v vrtcu - Oddelek za ...

Pavla BrilejDiplomsko delo»Identiteto razvijamo in udejanjamo z obvladovanjem nekaterih osnovnih življenjskihspretnosti, kakršne so: sprejemanje in dajanje, zadrževanje in sproščanje, delo, sodelovanjein sprejemanje samega sebe« (Erikson v Brajša 1993). Dojemanje samega sebe ima velikvpliv na komunikacijo. Ko nekdo dvomi o lastni vrednosti, zelo hitro razume dejanje aliodziv drugega kot opredelitev lastnega samovrednotenja (Satir 1995). To sem zapisala, kersem to doživljala tudi jaz in vem, da se pojavlja tudi pri drugih kolegicah. Ko se tegazavemo, lahko začnemo spreminjat svojo negotovost in nesamostojnost v avtonomnost insamostojnost.V času vse večjega upoštevanja posameznika, je pomembno razviti sposobnostsprejemanja kompromisov in komunikacijo, kjer upoštevamo drugega. Ali kakor imenujeto sposobnost Luciano L Abate, sposobnost za pogajanje. Pri pogajanju gre za to, da poveš,kdo si in kaj želiš, slišiš isto o drugem in od tu dalje iščeš rešitev (Čačinovič Vogrinčič1998).Komunikacija je življenjsko pomembna spretnost za vsakogar. Ker ni dedna, se je moramonaučiti. Naučimo pa se je lahko preko učenja interpersonalne komunikologije, to jepridobivanje znanja iz tega področja, prepoznavanje dobljenih informacij na temelju lastnein sogovornikove analize komuniciranja ter same vaje komuniciranja (Brajša 1993). Drugastopnja učenja je prepoznavanje svojega lastnega komuniciranja in ozaveščanje o njem.Komunikacije se ne moremo naučiti, če je nismo zmožni prepoznati in se je ne zavedamo.Komuniciranje pa zahteva še nadaljnjo pot, to je, nenehno učenje boljšega komuniciranja.Najboljše in najučinkovitejše je v skupini, kjer se odraža skupinska dinamika.Pri komunikaciji se moramo zavedati ne le verbalnega sporočanja, temveč tudi neverbalnekomunikacije, ki daje izgovorjeni besedi smisel in moč vplivanja. Način in kontekstizgovorjenih sporočil vpliva na konkretne rezultate komunikacije (prav tam). Watzlawickje postavil aksiom Nemogoče je ne komunicirati, s tem je povedal, da je človek hkratiodnosno in komunikacijsko bitje. Torej tudi vzgojitelj in starš, ko se srečata, je nemogoče,da med seboj ne bi komunicirala (Lepičnik Vodopivec 1996). Starši in vzgojitelji vstopajov proces komunikacije zaradi otroka, družil naj bi jih skupen cilj: zagotoviti optimalenrazvoj vseh otrokovih potencialov, zagotavljanje zdravega in skladnega razvoja. Prav to jetema mojega raziskovalnega dela in sicer me zanima, kako vidijo namen sodelovanja54