diplomsko delo starši kot soustvarjalci življenja v vrtcu - Oddelek za ...

Pavla BrilejDiplomsko delo4.4.2 Katere so tiste osebnostne lastnosti vzgojiteljice, ki jih ocenjujejovzgojiteljice kot najpomembnejše za dobro komunikacijo s starši?Vzgojiteljice so zelo slabo definirale osebnostne lastnosti, ki so pomembne zakomunikacijo in so navajale bolj kompetentnosti, kot je poznavanje otrokovega razvoja,komunikacija na strokovni ravni ipd.. Postavlja se nam vprašanje, ali se niso poglobile vvprašanje ali ne razmišljajo o tej strani svojega jaza. Nekaj vzgojiteljic pa je navedloosebnostne lastnosti potrebne za dobro komunikacijo, kot: sposobnost pozornegaposlušanja, pozitivna naravnanost, odprtost v komunikaciji, sproščenost.Kot najpogosteje navedena lastnost je bila odprtost, sproščenost v komuniciranju.Vzgojiteljice se zavedajo pomena spretnosti v komuniciranju, ki je lahko del osebnostnelastnosti, v veliki meri pa se jo lahko naučimo. Kot pravi Brajša (1993) je komunikacijaživljenjsko pomembna spretnost za vsakogar. Ker ni dedna, se je moramo naučiti.Naučimo pa se je lahko s pridobivanjem znanja iz tega področja, prepoznavanje lastne insogovornikove komunikacije ter vaje same. Komunikacije se ne moremo naučiti, če jenismo zmožni prepoznati in se je ne zavedamo.Prav to zavedanje potrebe po učenju, ki je pogosto prisotna pri vzgojiteljicah, pa se odražav naslednji izjavi o osebnostnih lastnostih vzgojiteljice in sicer, vedoželjnost in uporabanovih strategij. Poklic vzgojitelja je izredno dinamičen, tako v fizičnem kot miselnemsmislu, zato zahteva nenehno izpopolnjevanje, prepletanje novih teoretičnih znanj spraktičnimi izkušnjami.Nadalje so navedle še naslednje osebnostne lastnosti pomembne za komunikacijo:prijaznost, da zna poslušati, da zna vzpostavit dober odnos s starši, da zna svetovati,sposobnost vživljanja, pozitiven pogled na celotno situacijo in da je samozavestna.Poleg izobrazbe in izkušenj vzgojiteljice so za kakovost vzgoje vsekakor pomembneosebnostne lastnosti in sposobnosti vzgojiteljice, vendar menim, da ne bi bilo prav, da bikategorizirali te lastnosti, kajti s tem bi ustvarili vrednostni sistem in določili vrednote,vrednota pa je prepričanje, da je nekaj dobro in zaželjeno (Haralambos 1999). To ustvaridoločeno obliko rangiranja, ki lahko vodi proč od stimuliranja. Vemo, da različne81