Šolsko polje, letnik XXII (2011), številka 1-2: Od ... - Pedagoški inštitut

J. Pikalo in M. Banjac, Evropski multikulturalizem in izobraževalnepolitike: upravljanje fleksibilnih in podjetnih evropskih državljanovpridobivati nujna znanja za izzive novega tisočletja, skupaj z zavedanjem oskupnih vrednotah in pripadnosti skupnemu družbenemu in kulturnemuprostoru.« (Bologna Declaration, 1999.) Očitno je, da z vzpostavljanjemevropskega prostora visokega šolstva ne gre le za oblikovanje institucionalnegaokvira posredovanja, kreiranja in pridobivanja znanja in védnosti, temvečje pomemben del tudi to, da se skupaj z oblikovanjem tega evropskega visokošolskegaprostora formira evropsko državljanstvo, ob čemer so vnovič poudarjenepredvsem skupne kulturne korenine in vrednote (Óscar, 2005; Papadakisin Tsakanika, 2006).Ideja multikulturalizma je vpisana v izobraževalne politike Evropskeunije, kjer se na normativni ravni spodbuja ohranjanje in izražanje partikularnihkulturnih identitet, prav ta pluralizem razlik pa je temelj, na kateremnaj bi se oblikovala skupna evropska kulturna identiteta. Toda ta ideja »enotnostiv različnosti« ni vpisana le na deklarativnem nivoju političnih dokumentov,temveč se promovira skozi različne mehanizme tudi v praksi, meddrugim prek specifičnih kurikularnih vsebin v okviru izobraževalnega sistema(glej tudi Fejes, 2008; Mitchell, 2001, 2003) ter na področju raziskav intehnološkega razvoja skozi številne projekte (Chevrier, 2003), kjer akademikiin raziskovalci sodelujejo v mednarodnih raziskavah in se na ta način različnost(re)producira (Ahonen in Tienari, 2009).Multikulturalizem skozi izobraževalne politikekot konstitucija podjetnega sebstvaV predhodnem delu prispevka smo pokazali, da je v okviru izobraževalnihpolitik kulturna raznolikost 14 ena tistih realnosti, s katero se je potrebnosoočiti in je ni mogoče zanikati, poleg tega pa predstavlja temelj, nakaterem je mogoče graditi skupno evropsko identiteto in evropski izobraževalniprostor. Evropski multikulturalizem ne naslavlja kulturne heterogenostizgolj kot priložnosti razvoja evropske enotnosti, temveč jo tudi negujein ščiti, saj, kot je na primer zapisano v Strateškem okviru za evropsko sodelovanjev izobraževanju in usposabljanju, »prinaša edinstvene priložnosti«(European Council, 2009). Različnost kultur je pojmovana kot dejavnik, kiprinaša mnogotere priložnosti vedno širše evropske integracije na eni straniter na drugi strani pomeni gibalo razvoja: »/K/ultura kot orodje za družbenoin ozemeljsko kohezijo lahko vzpostavi ravnovesje med tradicijo in inovativnostjo,omogoči medkulturni in medgeneracijski dialog ter okrepi vključevanjev večkulturnih družbah. Kultura lahko kot sredstvo gospodarskegarazvoja prispeva k urbanemu razvoju in obnovi ter k lokalni rasti in zaposlo-14 Na tem mestu velja poudariti, da kulturna raznolikost ni edina, na podlagi katere se zamišljaenotnost evropskega prostora, temveč tudi prek verske raznolikosti, geografske in demografskeraznolikosti ipd.163