Šolsko polje, letnik XXII (2011), številka 1-2: Od ... - Pedagoški inštitut

F. Pivec, Premisleki ob Nacionalnem programuvisokega šolstva 2011–2020strstvo za znanost, tehnologijo in inovacije na podlagi dve leti prej organiziranekonference o kvalifikacijskih strukturah v evropskem visokem šolstvu(Copenhagen, 27.–28. marec 2003) izdalo celovit dokument o tem vprašanju(BWGQF, 2005). Ugotovljena so velika razhajanja glede razumevanjaosnovnih gradnikov nacionalnih visokošolskih sistemov, zaradi česar jeusklajevanje ogrodij kvalifikacij vse prej kot administrativno opravilo, pačpa zahteva poglobljeno analitično delo. Kot najbolj tipična zmota je navedenonerazlikovanje kvalifikacije od študijskega programa, ki ji je namenjen(ibid.: 31). Glede na koncept vseživljenjskega izobraževanja je cilj uvajanjaogrodja kvalifikacij preraščanje koncepta poučevanja v koncept učenja, karje odločilno za večjo zaposljivost diplomantov. Ni bistveno, kaj vse so študentapoučevali, ampak kaj se je naučil oz. česa je sposoben. Uveljavljanjeogrodja kvalifikacij za visoko šolstvo pomeni nesporen prodor transdisciplinarnosti.Naši snovalci ogrodja kvalifikacij – od vlade imenovana ekspertna skupina– so se bolj ali manj eksplicitno ogradili od »reformnega naboja« kvalifikacijskegaogrodja in so prepričani, da zadošča »komunikacijsko ogrodje«,ki zgolj odslikava kvalifikacijski sistem v državi in igra le pasivno vlogo.Utemeljitev vidijo v tem, da ima Slovenija »relativno urejen in razvit sistemizobraževanja« (Mikulec, 2010). Zato sprejemajo KLASIUS (administrativniklasifikacijski sistem izobraževanja in usposabljanja) kot povsem zadostnoosnovo predlaganega kvalifikacijskega ogrodja.Najbolj presenetljivo pri vsem tem je, da slovensko gospodarstvo nitiopazilo ni, kako mu polzi iz rok ključni vzvod, preko katerega bi lahko vlivalona visoko šolstvo. Opravičuje se z izrednimi razmerami, v katere ga jespravila kriza, vendar ignoriranje takšnega dejavnika, kot je izobrazba zaposlenih,največ pove o tem, kako (ne)obetavno je sedanje iskanje izhoda iz razvojnegazastoja. Avtonomija univerze bo onemogočila naknadno vtikanje vkurikule, kar je povsem normalno. Ker ni hotelo ali znalo povedati, kakšnenaj bi bile kvalifikacije, za katere naj visoko šolstvo po svojih najboljših močehpripravi diplomante, je gospodarstvo glavni argument na strani ohranjanjastatusa quo.Vprašati se velja, ali načrtovalska prizadevanja vplivnih multilateralnihorganizacij, kot sta EU in OECD, lahko pripeljejo do modela nekakšne»evropske univerze«. Ni samo v Sloveniji propadla tradicionalna »družbenapogodba« med visokim šolstvom in družbo, ampak bi še marsikdo drugtudi zgrabil za ponujeno rešilno bilko standardizirane organizacije celega sektorja.Vendar Maassen in Olson še ne vidita velikih možnosti za kaj takega,ker je: 1) organizacijska in upravna struktura visokega šolstva še zmeraj prevečnacionalno determinirana; 2) heterogenost visokošolskih institucij povzročanerešljive metodološke probleme; 3) države vztrajajo pri neprimerljivih statističnihodslikavah svojega visokošolskega sektorja (Maassen/Olson, 2007).235