Šolsko polje, letnik XXII (2011), številka 1-2: Od ... - Pedagoški inštitut

252Šolsko polje, letnik XXII, številka 1–2che.de) se je v povezavi z Die Zeit lotil izdelave popolnejšega sistema rangiranja,v katerega sta se vključili tudi Avstrija in Švica, izhajajo pa iz odgovornostišolskih oblasti do svojih državljanov (CHE, 2010). Zanj se zanima ševrsta drugih držav in nič ne bi škodilo, če bi se jim pridružila tudi Slovenija.Socialna razsežnostMasovni vpis v terciarno izobraževanje je postal alibi za socialno neobčutljivostvisokošolske politike, ki daje vtis, kot da skrb za odrinjene družbeneskupine ni več potrebna. V resnici pa premalo vemo, kje vse se kaže socialnorazlikovanje:– ni poznana socialna struktura vpisanih, ki izgubljajo leta in ne končajoštudija;– ni primerjalnega pregleda socialnih karakteristik študentov nižje invišje rangiranih študijev;– ni kritičnih analiz socialne reprodukcije akademskih poklicev;– ni vpogleda v socialni izvor študentov, ki si z »malim delom« sami financirajoštudij;– ni izdelanega pristopa za podporo nadarjenim študentom itd.Ne v slovenskem, pač pa v avstrijskem družboslovju so opazili, da jeSlovenija glede stopnje medgeneracijske vztrajnosti pri doseganju izobraževalnihravni na neslavnem evropskem vrhu in da jo glede tega prehiteva le šeItalija (Fessler, 2011). Naša šola skratka ne odigrava pričakovane vloge pri socialnimobilnosti, pač pa je primer t. i. »efekta sv. Mateja« in daje tistim, kiimajo že od doma veliko, še več; onim drugim, ki od doma ne prinesejo skorajnič, pa še to vzame in jih dokončno potlači. Na Slovenijo so postali gledetega pozorni že nekaj let prej v raziskavi, ki so jo na vzorcu 42 držav opravilisodelavci American University in Univerze v Sieni (Hertz, 2007). Saj negre za to, da pri nas ne bi namenjali denarja za socialne transferje mladim ljudem,ki se šolajo. Celo nasprotno, tujci na študiju pri nas se ne morejo dovoljnačuditi širokogrudni delitvi bonov za gostinske usluge. Očitno pa se vse todogaja brez slehernih socialnih kriterijev in ne pomaga tistim, ki bi jim moralo.Po mojem so v ospredju politični cilji obvladovanja študentske populacije,ne pa skrb za izobraževanje kot kanal socialne mobilnosti.Živimo v obdobju hudega razslojevanja in vse globljih socialnih razlik,kar se bo do leta 2020. le še zaostrovalo; lahko se zgodi, da bo postalo socialnoporeklo kritični dejavnik vključenosti v visoko šolstvo. Članice EU so začeleobčutno zmanjševati socialne pomoči študentom in uvajati šolnine, čemurbo – sicer s standardnim zamikom – zelo verjetno sledila tudi Slovenija.Takrat bo postala socialna razsežnost v visokem šolstvu res usodna. Moralibi slediti Franciji, ki si je glede na opisano perspektivo zadala zelo konkretnecilje socialne politike, da bodo v visoko šolstvo vpisali najmanj 50 % vseh