Šolsko polje, letnik XXII (2011), številka 1-2: Od ... - Pedagoški inštitut

32Šolsko polje, letnik XXII, številka 1–2Opredelitev učne uspešnostiPojem učne uspešnosti raziskovalci uporabljajo zelo pogosto, vendar gaopredeljujejo in merijo različno (npr. kot zvezno ali dihotomno spremenljivko,kot dosežek na standardiziranem preizkusu ali kot šolske ocene, ocenestaršev, učiteljičina poročila ali samoocene). V pričujoči raziskavi smo učnouspešnost opredelili kot zvezno spremenljivko, ki smo jo ugotavljali na trehpodročjih – pri slovenščini, matematiki in spoznavanju okolja. Ugotavljalismo jo s pomočjo poročil učiteljic, vendar ne v smislu šolskih ocen, pač pa součiteljice za vsakega otroka izpolnile merski pripomoček oziroma vprašalnik,ki se je nanašal na doseganje standardov znanja. Učenci v prvi triadi slovenskegaosnovnošolskega izobraževanja namreč s strani učiteljic niso ocenjenis številčnimi ocenami, pač pa so ocenjeni opisno (Pravilnik o preverjanjuin ocenjevanju znanja ter napredovanju učencev v devetletni osnovni šoli,2005), vendar iz opisnih poročil ni mogoče oblikovati enotne razvrstitve učnihdosežkov (Zupančič in Kavčič, 2007b); zato so bili za ugotavljanje ravnidoseženega znanja pri učencih v prvem in drugem razredu uporabljeni novimerski pripomočki (Vidmar in Zupančič, 2007; Zupančič, 2006).Opredelitev socialne kompetentnostiMorda še izraziteje kot pri učni uspešnosti gre tudi pri socialni kompetentnostiza konstrukt, za katerega je značilna precejšnja raznovrstnostpri opredeljevanju in ugotavljanju, pa tudi pri poimenovanju. L. Rose-Krasnor(1997) navaja, da je različnim definicijam socialne kompetentnosti,ki jih uporabljajo raziskovalci, skupna opredelitev socialne kompetentnostikot neke vrste učinkovitosti v socialnih interakcijah, ki izpolnjuje kratko-in dolgoročne razvojne potrebe, med seboj pa se definicije razlikujejo vtem, ali se osredotočajo na a) socialne spretnosti, b) sociometrični položaj,c) ustvarjanje pozitivnih odnosov ali na d) proces in prilagojeni izid. Socialnokompetentnost smo v pričujoči raziskavi opredelili preko niza določenihzaželenih socialnih spretnosti, vedenj ali značilnosti. Pri tem smo se opiralipredvsem na opredelitev LaFrenierea, Dumasa, M. Zupančič, A. Gril in T.Kavčič (2001), ki socialno kompetentnost razumejo kot eno od komponentsocialnega vedenja (poleg vedenja ponotranjenja in vedenja pozunanjenja),ki se kaže skozi značilnosti otrokovega čustvenega prilagajanja ter značilnostisocialne interakcije z vrstniki in odraslimi. Otrokovo socialno kompetentnostopišemo z bolj temeljnimi vedenji, kot so veselje (splošno pozitivnorazpoloženje), zaupljivost (občutek varnosti v skupini), strpnost (učinkovitospoprijemanje z izzivi in frustracijami, ki so neizogibni v socialni skupini),vključevanje (vključenost v vrstniško skupino), mirnost (neagresivno vedenjedo drugih otrok, in sicer zlasti v konfliktnih situacijah), prosocialnost(sposobnost upoštevanja potreb in želja drugih), sodelovanje (sodelovanje v