Šolsko polje, letnik XXII (2011), številka 1-2: Od ... - Pedagoški inštitut

248Šolsko polje, letnik XXII, številka 1–2Evropeizacija je regionalni proces, ki se navezuje na delovanje EU, temelječena sinergiji povezovanja med članicami. Zelo daleč smo še od ravnipovezanosti, kakršno predstavljajo ZDA, in vprašanje je, če je ob premočipartikularizmov to sploh realen cilj (Beck, 2000).Čeprav to univerze težko priznajo, teče globalizacija mimo tradicionalnihoblik internacionalizacije visokega šolstva in vzpostavlja nove pogojemednarodnega visokošolskega sodelovanja; ne ozira se na nacionalnestandarde, ampak uveljavlja nove »oktroirane standarde«, ki sledijo najrazvitejšimvisokošolskim sistemom. To je povezano z globalnim trgom visokošolskihstoritev, ki koncentrira najboljše profesorje, najobetavnejše študente,najpomembnejše raziskovalne projekte, informacijske sisteme, knjižničnemreže, založbe in vso drugo intelektualno infrastrukturo. Nacionalni programvisokega šolstva se mora predvsem osredotočiti na strategijo vključevanjav mednarodno regulacijo visokega šolstva, ki mora biti učinkovita protiutežglobalnemu »prevzemu« nacionalnih visokošolskih sistemov. Doslejpri tem nismo igrali vidnejše vloge, zelo slab izgovor pa je napoved, da se mitako ali tako ne mislimo držati nobenih mednarodnih standardov, saj je tonajzanesljivejša pot v popolno odvisnost.Mobilnost ni vse, kar prinaša internacionalizacijo, ampak le eden odnjenih vidikov. Vsaj tako pomembna je aktivna vloga na mednarodnem trguvisokega šolstva, na katerem vlada logika cost-benefit. Kurikularna ponudbamora biti mednarodno konkurenčna ne le po ECTS-jih, ampak po vsebinskiprivlačnosti in kakovosti. Na tem mestu navadno nastopi lamentacija oslovenskem jeziku, čeprav pri sodobnem individualiziranem in informatiziranempodiplomskem študiju jezik sploh ni problem. Drugače je, če si visokošolskištudij še vedno predstavljamo kot nastopanje ex cathedra. Načrtnain vsestranska prisotnost na svetovnem spletu in njegova sistematična uporabaje za OECD enako pomembna kot fizična izmenjava študentov in učiteljev(OECD, 2005). Doslej se nam je internacionalizacija dogajala ad hoc,ne da bi ji pripisovali pomembno vlogo. Da bi naše visokošolske organizacijedelovale kot mednarodne institucije, potrebujejo ustrezne regulatorne, normativnein kulturno-kognitivne prilagoditve. Ne vem, da bi se katera tegasistematično lotila, in nisem prepričan, da bi ji v tem primeru država nudilaresno podporo.V javni razpravi o nacionalnem programu so se slišala opozorila glede»brain drain«, kar je upravičeno, toda le v primeru, če internacionalizacijapomeni zgolj »odlive« in nobenih »prilivov«. S tem se zelo resno ukvarjaNemčija, ki beleži pogosto odhajanje najboljših strokovnjakov v ZDA, nemškeuniverze pa so na svetovnih lestvicah kakovosti prenizko, da bi pritegnilenadpovprečne tujce. Tu je torej jedro problema, kar bi moralo skrbeti tudinas, kot bi nas morala zanimati poteza nemške in avstrijske vlade, da bi z do-