Šolsko polje, letnik XXII (2011), številka 1-2: Od ... - Pedagoški inštitut

238Šolsko polje, letnik XXII, številka 1–2jo je prvo formuliralo Ameriško združenje univerzitetnih profesorjev leta1915., ko je državna administracija odstranila profesorje z oddelka za ekonomijona Stanfordu, ker so kritizirali njeno politiko monopola na železnici(AAUP, 2009).Slovenska visokošolska strategija doživlja ostre napade v imenu obrambeavtonomije univerze, pri čemer nikogar ne moti, da nimamo obče sprejeteopredelitve, kaj bi naj avtonomija sploh bila. Po Robertu Berdahlu (1990)je avtonomija univerze bodisi proceduralna ali substancialna. Prva se nanašana postopke – kako univerza deluje – in glede tega je v Evropi sprejeta nedotakljivostvisokega šolstva. Mislim, da se slovenska strategija v tem pogleduni pregrešila, pač pa nekatere pripombe nanjo iz javne razprave – še posebejs študentske strani – pozivajo zunanje dejavnike k poseganju v notranje odločitveuniverz in dejansko svarijo pred avtonomijo. Substancialna avtonomijapa se nanaša na to, kaj univerza nudi kot ekvivalent za vložena sredstva,kar so uporabniki, na čelu z državnim predstavništvom, še kako upravičeniskrbno presojati in meriti. To so tudi zmeraj počeli, razen v okoljih, kjer visokošolstvo nima prav nobenega odločilnega pomena in paberkuje v revščini.Nujno je, da so pri tem upoštevani vsi deležniki in ne zgolj »pristojno«ministrstvo. Glede tega so odnosi zamegljeni in visoko šolstvo se bolj maloukvarja s vprašanjem, komu vse oz. ali sploh komu mora »odgovarjati« zasvoje delovanje. Tako razumevanje substancialne avtonomije, ki je izraz legitimacijskekrize univerz, je nevarna pot v marginalizacijo visokega šolstvasploh. Je pa horizontalno povezovanje visokega šolstva z »uporabniki« napornoin večini se zdi enostavnejše ter donosnejše lobiranje v politiki. Vsajnekaj časa je v slovenski politiki celo veljajo, da so univerze dogovorno razdeljenepo strankah, kar je popolnoma monstruozna logika, ki pa še ni povsempresežena in njene negativne posledice še vedno čutimo.Država se ne sme obnašati kot samovoljni lastnik visokega šolstva, ampakkot »evaluativna država«, ki ukrepa glede na objektivno izmerjene oz.ocenjene dosežke (Neave, 1998). V nacionalni strategiji bi morali predvideti,kako bodo visokošolske institucije odgovarjale na pričakovanja vseh deležnikov,na podlagi katerih kazalcev in s kakšnimi splošno dostopnimi poročili.Zdi se, da je raziskovalna sfera veliko dlje v pogledu transparentnosti rezultatov,ima izdelana merila, sistem ocenjevanja in sprotno objavlja vse informacijeo raziskovalni dejavnosti (glej http://sicris.izum.si). O visokošolski izobraževalnidejavnosti takšnega pregleda ni.Neave navaja štiri razloge za »evaluativno državo«:– vzpostavitev alternative birokratski regulaciji;– opredelitev jasnih razmerij odgovornosti;– boljše strateško načrtovanje visokega šolstva;– preseganje mentalitete, da je visoko šolstvo nikogaršnje.