program - SVIZ

PROGRAM / PROGRAM
108
Ko je Mozartova vdova Konstanca urejala zapuščino pokojnega moža
za tisk, je bila velika večina njegovih koncertov za rog in orkester izgubljena.
Manjkale so pasaže iz dveh koncertov v Es-duru (K 417 in K 495),
njune kopije pa v veliki meri niso bile zanesljive. Koncertov za rog in orkester
v Mozartovem opusu ni veliko; med njimi je tudi veliko oblikovnih,
harmonskih in melodičnih podobnosti, mnogokrat so bili napisani kar
na rezervne ali odvečne notne liste, v naglici in brez določnejših oznak
artikulacije ali tempa. A čeprav jim sam skladatelj morda ni pripisoval
tako velikega pomena kot kateri drugi glasbeni zvrsti, danes sodijo med
velike dosežke glasbene literature za rog.
Mozart je rog spoznal že v mladih letih, saj je družino pogosto obiskal
rogist dvorne kapele Joseph Leutgeb (Leitgeb), prijatelj njegovega očeta.
Tudi z Leopoldovo finančno pomočjo se je osamosvojil in na Dunaju odprl
trgovinico s sirom ter se obenem preživljal kot priložnostni »svobodni
umetnik« – rogist. Mozart se je spet srečal z njim po svojem prihodu na
Dunaj in zanj napisal nekaj del za rog. Ne brez kančka zlobe ali vsaj razposajenosti,
saj je v njih Leutgeba vedno nekoliko zasmehoval. Rokopis
Koncerta za rog in orkester št. 2 iz leta 1783 tako nosi posvetilo: »Wolfgang
Amadé Mozart se je usmilil Leitgeba, neumnega osla, vola in norca, na
Dunaju, 27. maja 1783«. A usmiljenje je bilo vendarle dobronamerno, saj
je delo polno svežine in navdiha ter nudi solistu dovolj manevrskega prostora,
da se izkaže. Po uvodnem sonatnem stavku sledi spevni Andante,
v katerem izstopa mehka barva instrumenta. Koncert zaključuje živahni
Rondo v priljubljenem lovskem slogu.
Kako leto pred tem pa je Mozart napisal koncert, ki ga je največkrat izvajal
kar sam: Klavirski koncert št. 12 v A-duru. O več izvedbah priča dejstvo, da
sta za vsak stavek ohranjeni dve kadenci; poleg tega je Mozart zaključni
»Rondo« – današnji K 386 – nadomestil z novim. Spomladi 1783 je delo
skupaj z dvema klavirskima koncertoma, ki sta nastala v isem času (K 413
in 415), tudi revidiral. Koncert je nastal kmalu po prihodu na Dunaj, ko
je Mozart zaslovel z Begom iz seraja, priložnost nastanka pa ni znana. V
pismu očetu ga je Mozart opisal kot »nekaj vmes med pretežkim in prelahkim«,
kar pa vsekakor ugaja ušesu. In res je Mozart v tem času ugajal
publiki: njegovi koncerti so bili dobro obiskani. Muhasto naklonjenost
občinstva je skladatelj izkoristil tudi v sledečih letih, ko je nastalo nekaj
njegovih največjih klavirskih koncertov.
Klavirski koncert št. 12 v A-duru je očarljiv predvsem zaradi drobnih detajlov,
ki so vtkani vanj. Trije stavki dela so po značaju kontrastni. Prvi – sonatni
stavek z dvojno ekspozicijo – je svetel in optimističen, v tridelnem pesemskem
drugem stavku pa je Mozart uporabil temo Johanna Christiana
Bacha in se s tem poklonil spominu januarja 1782 umrlega skladatelja.
Glavna tema zaključnega »Rondeauja« pa je nežna in graciozna.
Avstralski karikaturist, pesnik in mislec Michael Leunig stripe objavlja že
od študentskih let; največ sta jih v njegovem več kot 35-letnem delovanju
objavila avstralska dnevnika The Herald in The Age. Sprva se je posvečal