You also want an ePaper? Increase the reach of your titles
YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.
Avstralski skladatelj, violist in dirigent Brett Dean je bil po študiju viole<br />
v Brisbaneu in Berlinu od 1985 član Berlinskih filharmonikov, 2000 pa se<br />
je vrnil v Avstralijo in se posvetil komponiranju. Njegova prva dela so<br />
povezana z eksperimentalnimi filmi. Od prve javne izvedbe svojega dela<br />
some birthday.. leta 1992 vse več komponira, njegova dela pa izvajajo<br />
priznani orkestri in dirigenti sveta. Leta 2006 je postal Umetniški direktor<br />
Avstralske nacionalne akademije za glasbo. Za violinski koncert The Lost<br />
Art of Letter Writting je prejel prestižno nagrado Grawemeyer Award 2009,<br />
takorekoč »Nobelovo nagrado za glasbo«.<br />
Dean se ima za tradicionalista, v njegovih skladbah se poznajo vplivi<br />
filma, elektronske glasbe in slikarstva. Dean kakor slikar nanaša plasti<br />
zvoka na svoje »platno«. »Slikarsko« delo je tudi Carlo, ki ga je za Festival<br />
Huntington leta 1997 naročil Avstralski komorni orkester. Naslov se nanaša<br />
na Carla Gesualda, ki je bil cenjen skladatelj vokalne glasbe, obenem pa<br />
eden najbolj razvpitih zločincev v Italiji 16. stoletja – leta 1590 je umoril<br />
svojo ženo in njenega ljubimca. Dean išče povezave med Gesualdovim<br />
življenjem in glasbo: besedila poznih Gesualdovih madrigalov so polna<br />
asociacij na ljubezen, krivdo in smrt. Carlo se začenja s posnetkom<br />
Gesualdovega madrigala Moro lasso. Ob kolažu harmonsko povezanih,<br />
a značajsko različnih citatov iz madrigala se v proces vključi orkester<br />
solističnih godal s citati iz drugih Gesualdovih del, ki se vse bolj pomika<br />
proti zvočnosti 20. stoletja. Carlo je potovanje med dvema časoma, dvema<br />
glasbama. V njem se Gesualdovi madrigali umaknejo v šepet in nervozne<br />
vzdihe, odmeve usodne neapeljske noči leta 1590.<br />
Velik vpliv na glasbeno Evropo prve polovice 18. stoletja je imel »dolgočasen<br />
tip, ki je vedno znova in znova komponiral eno in isto obliko«,<br />
kakor ga je označil Stravinski. A Antonio Vivaldi kljub velikemu številu<br />
koncertov (ima jih ok. 500) še zdaleč ni bil dolgočasen. Bil je eden najbolj<br />
izvirnih italijanskih skladateljev svoje generacije, domišljav in zapravljiv<br />
individualist, obenem pa pobožen in resnoben mož. Njegov koncertni<br />
opus razodeva, koliko variant, nians v instrumentaciji in domislekov v zasnovi<br />
je Vivaldi uspel zaobjeti v okviru ene same tristavčne glasbene zvrsti.<br />
Koncertov za flavto nima veliko, a tudi tu je bil inovator. Njegov prvi<br />
niz šestih koncertov za flavto (1728) je bil prva zbirka tovrstnih del v<br />
Italiji; prehitel ga je le angleški skladatelj Robert Woodcock, ki je svoje<br />
tri koncerte objavil leta 1727. Vivaldijevi koncerti večinoma temeljijo na<br />
starejših delih. »La tempesta di mare« z morskim viharjem, priljubljenim<br />
opernim toposom tega časa, je adaptacija Violinskega koncerta v Es-duru.<br />
Uvodni Allegro prinaša udarjajočo temo v unisonu, medtem ko se flavta<br />
v kratkih linijah izmenjuje z violinami orkestra, nad ripienom pa se oglaša<br />
z nervoznimi melodijami. Lažno zatišje nastopi v Largu, osrčju nevihte.<br />
Zaključni Presto se zopet začne v unisonu, nato pa se flavta z dolgimi<br />
linijami bori proti sunkovitim napadom violin in continua.<br />
Tretji koncert op. 10 (adaptacija istoimenskega Violinskega koncerta v<br />
D-duru) nosi naslov »Il gardellino« in z nežnimi temami flavte prikaže bolj<br />
PROGRAM / PROGRAM<br />
67
Change language