program - SVIZ

Zdi se celo, da je našel pot do večje izrazne poglobljenosti, kar kažejo
številne mojstrovine, nastale v tem času (opera Fierrabras, pesemski ciklus
Lepa mlinarica, Oktet in godalni kvartet Smrt in deklica).
Šele v drugi polovici leta 1824 se je razredčila tudi skladateljeva produktivnost
– pogosta so bila slaba počutja, glavoboli, kožni izpuščaji, vse to
pomešano z globokim občutkom življenjske poraženosti. Pa vendar je
prav v tem času vzklila Sonata za arpeggione, v kateri bi sicer zaman iskali
znamenja grozljivosti avtorjeve človeške usode. Prvi stavek v značilni
Schu bertovi maniri prinaša bolj melodično zaokroženo gradivo, kot pa
pravi tematski material, ki bi bil primeren za nadaljnje izpeljevanje. V
drugem stavku se vsaj nekaj časa zdi, da je v ospredje postavljen klavir,
nato pa z napetimi harmonijami in modulacijami v osredje zopet stopi
arpeggione (dandanes poslušamo sicer verziji za violo ali violončelo),
medtem ko sklepni rondo z dvema epizodama prežemajo madžarski
prizvoki.
Težje pa bi iskali kakšne zunanje vzroke, ki bi sprožili nastanek, ob
Kodályjevem (1882–1967) Duo za violino in violončelo. Tudi Kodály je bil
podobno kot Britten še globoko v 20. stoletje nadaljevalec tradicionalnega
glasbenega izraza, vendar s to pomembno razliko, da je veliko svojih del
oplemenitil s folklorističnim duhom. Podobno kot njegov skladateljski
vrstnik in prijatelj Béla Bartók se je tudi Kodály ukvarjal z etnomuzikološkim
zbiranjem in raziskovanjem ljudskega glasbenega gradiva, ki je
poleg izrazitih Debussyjevih vplivov in posluha za klasicistično formalno
preglednost najbolj vplivalo na skladateljev glasbeni jezik. Zanimivo pa
je, da je v sedemdesetih ustvarjalnih letih Kodály le petnajst let pisal
komorno glasbo, in sicer med letoma 1905 in 1920. Kasneje je svojo
odločitev za druge glasbene zvrsti tudi jasno razložil: »Obstaja le tanka
plast glasbenih izobražencev, ki obiskuje komorne koncerte, večini ljudi,
množici pa je komorna glasba absolutno tuja. Zato sem se počasi vse več
posvečal zborovski glasbi, edini glasbi, ki lahko k resni glasbi pripelje
glasbeno neizobraženo množico.« In res v Kodályjevem opusu dominirajo
zborovska dela, s pevsko logiko in melodiko pa so »okužene« tudi
številne instrumentalne kompozicije.
Tako nas niti ne more presenetiti, da je večina komornih del napisana za
godala – le-ta najlažje posnemajo pevsko linijo. Tudi ob poslušanja Dua,
ki je nastal leta 1914, prvič pa je bil izveden na festivalu Mednarodnega
združenja za sodobno glasbo v Salzburgu leta 1924, se nam zazdi, da
poslušamo dialog dveh pevcev. Skladatelj med inštrumentoma ves čas
ohranja zvočno ravnovesje, delo pa izkazuje tudi močno melodično
invencijo ter sposobnost, kako doseči virtuoznost s precej enostavnimi
sredstvi.
PROGRAM / PROGRAM
The path to compositional invention sometimes has some strange twists.
An entirely banal everyday event can sometimes trigger the creative will. It
is perhaps in this sense that we can understand the awakening of creative
23