program - SVIZ

temeljito ukvarjanje z ljudsko glasbo. Tako je Bartók Prvi godalni kvartet
napisal še pod vplivom nemške romantične razčustvovanosti, Drugi že
prinaša več občutka za barvo, medtem ko Tretji godalni kvartet jasno
zaznamuje prestop v bolj drzen glasbeni stavek.
Sam skladatelj je zapisal, da njegov Tretji kvartet prinaša spremembo
estetskega ideala: če je prej zaupal v Beethovnov tip glasbene poglobljenosti,
ga je zdaj bolj zanimalo popolno glasbeno obrtništvo, kakršno
predstavlja glasba Bacha. Za kvartet je značilna izredna zgoščenost glasbene
misli in originalna oblika. Tradicionalni štirje stavki so združeni v en
sam stavek, v katerem je mogoče ugledati obrise sonatne oblike (»Prima
parte« predstavlja osnovne glasbene ideje, »Seconda parte« nadaljuje z
razburjeno izpeljavo gradiva, medtem ko lahko poslednji odsek razumemo
kot variirano in prečiščeno reprizo s kodo, ki v prepričljiv zaključek
poveže vse tematske niti). Spregledati tudi ne gre, da Bartók pod vplivom
Bergove Lirične suite, ki jo je slišal prav v tem času, bolj svobodno obravnava
tudi zvočnost godal. Tako srečamo v delu različne zvočne efekte:
od glissandov, pizzicata, igranja na mostičku ali ubiralki do zadušenih
tonov in uporabe pretiranega vibrata.
PROGRAM / PROGRAM
86
Po letu 1871, ko je Dvořák zapustil mesto violista v opernem orkestru,
se je pričelo skladateljevo postopno uveljavljanje. Najprej je sicer prišla
grenka izkušnja z opero Kralj in ogljar, ki jo je gledališče sprva sprejelo,
nato pa zaradi izvedbenih težav tudi zavrnilo. Toda Dvořák ni izgubil
svoje ustvarjalne samozavesti, temveč je temeljito prečistil svoj glasbeni
izraz. Odpovedal se je wagnerjanskim vplivom in se povrnil h periodičnosti
in oblikovni preglednosti klasicističnega stavka, v svojih delih pa
je melodični material vse pogosteje oplemenitil s slovansko folkloro.
Če izvzamemo novo verzijo opere Kralj in ogljar – o tej je sam skladatelj
zapisal, da je zdaj »bolj nacionalna kot wagnerjanska« – je to slogovno
spremembo domislil v mediju komorne glasbe.
Kvintet op. 77 (delo je sprva nosilo oznako opus 18, pri izdaji leta 1888 pa
je založnik Simrock natisnil napačno številko 77) je nastal leta 1875 za
kompozicijsko tekmovanje »Moji ljudje«, ki je bilo pripravljeno v okviru
prireditve »Umeùlecká beseda«. Originalno je imelo delo pet stavkov,
pred tiskanjem pa je Dvořák izpustil »Intermezzo«. Za delo je značilna
ekonomičnosti in velika tematska gostota, zaradi česar dobiva skladba
že kar simfonične dimenzije. V prvem stavku predstavi glavni motiv,
ki prestavlja izhodišče celotnega stavka, solistična viola, drugi stavek
je energičen, češko obarvani scherzo, počasni stavek prinaša delikatni
dialog med glasbili, medtem ko finale v obliki rondoja poveže tematske
misli prejšnjih stavkov. Mojstrstvo, s katerim obvladuje Dvořák godala,
že daje slutiti prve velike mednarodne uspehe – le dve leti kasneje je na
delo češkega skladatelja postal pozoren Johannes Brahms, ki je mladega
varovanca priporočil založniku Simrocku, ta pa je pri Dvořáku naročil serijo
folklorno obarvanih plesov za klavir štiriročno – tako nastali Slovanski
plesi so ponesli Dvořákovo ime po celem svetu.