program - SVIZ

Derek Hynd o Musici Surfici
Deskarji radi preizkušajo meje. Počutijo se varne v objemu oceana, kot
da jih ocean ščiti pred svojo strahovito močjo. Ne glede na velikost valov,
silovitost vetra ali del dneva se deskar goreče prepusti vznemirjenosti
pred grozečo nevarnostjo. Ta prefinjena norost presega vsakršno logiko.
Jon Frank, čigar kinematografsko delo v sodelovanju z Richardom
Tognettijem bo prikazano v Mariboru, se je pred kratkim mudil na skrajnem
robu Južnega oceana, kjer se je spopadal z valovi orkanskih moči. Na
svojem »pohodu« je varno prispel do Shipstern’s Bluffa, severo-vzhodno
od zaliva Hobart’s Storm Bay. Njegov cilj je bilo opazovanje masivnih
valov, ki se cevasto lomijo v ogromne, več kot petdeset metrov dolge
»tube«. Pogled je bil osupljiv.
Pot nazaj pa je bila nekaj drugega. Le malo pred temo, ko je bila pred njim
še kakšna ura možnosti, da se prevrne ali zaradi okvare motorja ustavi,
se je v čolniču samo dvanajst konjskih moči in velikem, da vanj komaj
leže človek, soočil z grozečimi šestmetrskimi valovi. Preden je poskusil
izvesti enega najusodnejših trikov na svetu, se je neustrašni Frank znašel
pred neizogibnim vprašanjem, ali naj se povzpne na še eno vertikalno
morsko steno. Kaj ga je gnalo v nevarnost, da si v notranjosti vodnega
tulca povsem od blizu ogleda enega najmočnejših valov na svetu, ne da
bi to komurkoli povedal?
Takšni poznopopoldanski samomorilski deskarski podvigi so za umetnika
v Franku nekaj vsakdanjega. Iščoč temačna čudesa deskanja, Frank živi
za bližino srditega morja.
Jack McCoy je zmernejši, vendar prav tako vnet. Tudi on je Tognettijev
sodelavec, ki pri svojih šestdesetih letih razvija umetnost podvodne
kinematografije na način, ki mu ni para. Posnel je eno najboljših jež na
smrtonosnem predelu »Konec poti« na Tahitiju, zdaj pa pod valovi, ob
vznožju vodne gmote, vzporedno s silovitim, v tulec se lomečim valom,
držeč se za potopljivo plovilo, drsi s hitrostjo dvanajstih vozlov.
Čemu? Kljub nevarnosti, da ga vrtinec potegne v skoraj gotovo pogubo,
je to pogled, še nikoli viden v katerikoli umetniški formi.
Tognettija ocean očitno pomirja. Čeprav na manj vratolomen način,
preprosto mora deskati. Skrbno izdelan načrt deluje precej preprosto –
iskanje in jezdenje valov. Čeprav se ne podaja na izlete z Jonom Frankom
v grozljivem mraku ob tasmanski obali in tudi ne z McCoyem, privezan
za njegovo plovilo, v tuljave tahitijskih valov, se rad napoti po sledi za
svežimi valovi.
V deskanju je nekakšen prvinski zen. Podobno kot visokogorsko plezanje,
predstavlja deskanje dejanje harmonične obnove, ki se v tisočletju le
neznatno spreminja. Pritisk se sprosti.
Pred desetimi leti, na primer, v finalnem delu tekmovanja Davis Cup,
sta bila v kraju Bayonne izenačena dva tekmovalca. Čutiti je bilo silen
PROGRAM / PROGRAM
43