program - SVIZ

Josepha Haydna imamo upravičeno za »očeta« godalnega kvarteta,
komorne zvrsti, ki je po svojem pomenu in umetniški teži v 19. in 20.
stoletju postala osrednja. Rojstvo kvarteta je tesno zvezano s Haydnovim
delovanjem v kapeli kneza Esterházyja v Eisenstadtu, kjer je imel
skladatelj na voljo dovolj časa za »eksperimentiranje« – svoj mogočni
opus oseminšestdesetih kvartetov je ustvarjal v razponu kar petdesetih
let. Takšno »laboratorijsko« spreminjane kvarteta pa si je Haydn lahko
privoščil v zelo drastični meri tudi zato, ker pisanje kvartetov ni sodilo
med njegove službene obveznosti – prvi kvarteti so tako nastali predvsem
iz potrebe zasedbe, zato v prvih opusnih številkah srečamo celo kvartetne
priredbe skladateljevih simfonij, ker pa so bili koncerti kvartetov v
prvi vrsti namenjeni hišnemu, ljubiteljskemu muziciranju, je bil njihova
glasbena vsebina sprva lahkotnejše in vedre narave. Haydn je svoje prve
kvartete imenoval celo kot »divertimento a quattro«, v novo zvrst pa je
združil elemente baročne triosonate, avstrijskega divertimenta, ljudske
plesne glasbe in operne arije. To pisano mešanico je nato podvrgel procesu
prečiščevanja forme in racionalnosti, ki naj bi dala poslušalcu tudi
intelektualni užitek, pri čemer je bilo osrednje Haydnovo vodilo, da bi
bilo mogoče kvartet razumeti kot enakovreden »pogovor« štirih inštrumentov.
Forma prvih kvartetov je bila strogo simetrična: hitri stavek v
sonatni obliki, menuet, počasni stavek v pesemski obliki, še en menuet
in finale v sonatni ali suitni obliki. Kasneje je odpadel drugi menuet, tisti,
ki je ostal, pa je pridobival vse bolj izrazite karakterne poteze, ki se jim
je umikala preprosta plesnost.
Krono kvartetnega ustvarjanje je Haydn dosegel leta 1781 s ciklusom
tako imenovanih »Ruskih kvartetov«, vendar pa se glasbeni razvoj tu še
ni ustavil. Tako so novosti značilne tudi za poslednja kvarteta opus 77.
Po izkušnjah, ki si jih je Haydn pridobil v Londonu, sta zadnja kvarteta
bolj ekstrovertirana, kar se kaže predvsem v tematskem gradivu, ki je
zasnovano izrazito simfonično. Pa vendar kažeta deli že tudi določeno
ustvarjalno stisko: princ Lobkowitz je naročil šest kvartetov, Haydn pa je
napisal samo dva. Skladatelj naj bi z ustvarjanjem prenehal, ker je v tem
času že slišal Beethovnove kvartete iz opusa 18, ki so Haydna presenetili
s svojo drzno naprednostjo. Nekaj Beethovnovega odmeva je mogoče
iskati celo v Kvartetu v G-duru, vsaj v menuetu, ki je daleč od elegantnega
dvornega plesa: zasnovan je kot divji presto, pobarvan z impulzi romske
in hrvaške ljudske glasbe, ki se v svojem močnem in enakomernem utripu
približujejo karakterju scherza – oblike, s katero je Beethoven nadomestil
»Haydnov« menuet.
PROGRAM / PROGRAM
Med največje nadaljevalce kvartetnega izročila po Haydnu in Beethovnu
pa lahko v 20. stoletju prištevamo Bélo Bartóka. Podobno kot pri Haydnu
tudi šest Bartókovih kvartetov razodeva skladateljev kompozicijski
razvoj. Sprva je bil še pod vplivom nemške pozne romantike (Wagnerjeve
harmonije, Regerjeve kromatike in Straussove orkestracije), nato pa mu
je etnomuzikološki in skladateljski prijatelj Kodály približal francosko
glasbo, še posebej Debussyja, zadnja koristna spoznanja pa je prineslo
85