program - SVIZ

točk, recitativov in zborov, vendar pa niso potrebovali scenske realizacije,
kar je seveda bistveno zmanjšalo izvedbene stroške.
V začetku leta 1751 je pričel tedaj že močno oslabljeni mojster pisati
svoj zadnji oratorij – Jefte. V središču oratorija je trpljenje Jefte, ki se je
zaobljubil, da bo za božjo pomoč daroval prvo osebo, ki mu bo prišla na
proti pred domačim pragom. In pred Jefteja stopi prav njegova hčerka,
ki jo Händel portretira z najnežnejšimi toni. Nenavadna poglobljenost
in religiozna predanost, ki žarita iz Händlovega oratorija, verjetno že
odsevata slutnjo skladateljeve približajoče se smrti.
Na novega glasbenega »velikana« je nato Anglija čakala precej dolgo
časa – dobila ga je šele v 20. stoletju z Benjaminom Brittnom. Britten se
je leta 1942 vrnil iz ZDA in se dokončno ustalil v Angliji. Ker se je zavedal,
da bo kot simfonični skladatelj težko konkuriral velikemu mojstru simfonije
Vaughnu Williamsu, se je odločil, da so bo posvetil operi. Že zelo
kmalu je pričel s pisanjem opere Peter Grimes, vmes pa je skoraj nekako
za oddih napisal še Serenado za tenor, rog in godala. Za nastanek dela
sta bila v veliki meri »odgovorna« dva odlična mlada glasbenika: hornist
Dennis Brain in Brittnov življenjski sopotnik, tenorist Peter Pears, sicer
tudi prvi Peter Grimes.
Serenado lahko razumemo skoraj kot nekakšno antologijo angleške poezije,
napisane na tematiko noči. Vendar pa je skladatelj izkoristil predvsem
dramatične potenciale posameznih pesmih, ki jih je razpostavil dramaturško
izredno učinkovito. Delo v veliki meri zaznamuje tudi zvočnost roga,
ki je nosilka »romantičnih« konotacij. In res nas uvodna »Pastorala« vodi v
svet romantične narave, v »Nokturnu« se zaslišijo značilne terčne verige
roga, »Elegija« je zgrajena okoli otožnih poltonov, »Pogrebna pesem«
je zamišljena kot stopnjujoči se ostinato, medtem ko se zdi »Himna« v
svojem melodičnem okrasju zasnovana celo nekoliko baročno. V zadnji
pesmi rog »molči«, vendar pa se nato povrne v solističnem »Epilogu«, ki
ga igra iz daljave. Ta je sicer identičen »Prologu«, v njem pa lahko iščemo
še eno vez z naravo: skladatelj namreč predpisuje, da mora izvajalec vse
tone izvajati s pomočjo alikvotnih tonov in ne ventilov, kar prinaša tudi
nekaj specifičnih intonančnih obarvanj.
PROGRAM / PROGRAM
Nekaj strukturalne logike, ki določa Brittnovo Serenado, lahko srečamo
tudi v šestem stavku Messiaenovega obsežnega dela Iz kanjonov do zvezd,
napisanem za manjšo orkestrsko zasedbo, v kateri dominirajo številna
raznolika in eksotična tolkala. Delo je Messiaen napisal med letoma 1971
in 1974 po naročilu ameriške družbe »Musica Aeterna«, glavni navdih pa
je dobil prav na popotovanju po Ameriki, na katerem sta ga s svojimi
lepotami navdušila naravna rezervata Bryce Canyon in Cedar Breaks. Šesti
stavek, napisan za solistični rog, izkazuje strogo simetrično obliko, saj je
zgrajen iz introdukcije, refrena, središčne izpeljave, ponovitve refrena in
kode, ki je zamišljena kot rakova ponovitev introdukcije. Slednjo lahko
razumemo kot nekakšno demonstracijo različnih izvajalskih možnosti,
ki jih ponuja to trobilo: tako lahko slišimo frulato, trilčke, mikrotonske
129