program - SVIZ

je dokončal pri dvajsetih – nekaj posebnosti, ki zaznamujejo tudi njegov
zreli opus: orkestracija je sicer veličastna, a hkrati tudi posebna (Webern
zahteva kar pet klarinetov, a samo dva fagota in nato tudi kar šest rogov,
pa nobene pozavne), še bolj pa bode v oči nesorazmerje med kratkosapno
melodiko in prekipevajočo orkestracijo. Webernova pozornost je torej
že tudi na začetku ustvarjalne poti namenjena melodičnemu fragmentu
in zvočni barvi.
Prav med Brahmsa in Weberna se v zgodovinskem razvoju glasbe umešča
Gustav Mahler. Še posebno mesto pri tem velja skladateljevi Prvi
simfoniji, saj se prav z njo začenja čas moderne, torej obdobje, v katerem
so skladatelji že prevzeli nove estetske postulate, ne pa še novih
kompozicijskih tehnik. Svoj simfonični prvenec je Mahler pričel snovati
leta 1885, ko je deloval v Kasslu, dokončal pa ga je leta 1888 v Leipzigu
in krstno izvedel leto kasneje v Budimpešti. Sprva je delo zasnoval
kot simfonično pesnitev v dveh delih s podnaslovom »Titan«, ki ga je
prevzel po istoimenskem romanu Jeana Paula. Vendar pa je skladatelj
ustroj dela kasneje precej spremenil: izpustil je drugi stavek (»Rožica«),
spremenil orkestracijo in zavrgel poetični program, pri čemer se določenim
zuanjglasbenim asociacijam vendarle ne moremo odpovedati.
Tako je že s počasnim uvodom, ki z lebdečim tonom a, razširjenim po
celotnem orkestrskem spektru, pred nas postavlja sliko statične narave,
v kateri odzvanjajo odmevi ptičjega petja in oddaljenih fanfar, niz kvart
pa se bo izkazal za glavno tematsko gradivo dela. Sledi hitrejši del, v
katerem Mahler izrablja pesem »To jutro sem jo mahnil preko polja« iz
cikla Popotnikove pesmi, ki malo pred koncem doseže tipični vrhunec (ali
kot bi dejal T. W. Adorno »izbruh«). Drugi stavek je krepki ländler, valčku
podoben ples, nato pa sledi trpko ironična posmrtna koračnica, ki naj bi
jo skladatelj domisli »v slogu Callota«. Mahler je meril na sliko, na kateri
lovca neso k poslednjemu počitku živali, ki jih je še malo prej preganjal.
Nenavaden je že začetek s solističnim kontrabasom, nato pa se razvija
dolg kanon, v katerem prepoznamo znamenito pesmico Mojster Jaka v
molu, kanonu pa se kmalu pridružijo še viže, ki spominjajo na igranje kake
razglašene domače godbe na pihala. Odmik od ironičnega prinaša nežni
srednji del, ki je povzet po eni izmed pesmi iz cikla Popotnikove pesmi
(»Modre oči moje ljube«). Obsežni finale je zamišljen kot »popotovanje«
od pekla do nebes: tako se divja dramatična glasba najprej umakne
lirično zamaknjenim spevom, pa se spet vrne, tokrat skupaj z aluzijami
na motiviko iz prvega stavka, dokler dokončno ne zmaga junaška tema:
niz kvart, tokrat postavljen v dur.
PROGRAM / PROGRAM
Today, Johannes Brahms is justifiably regarded as a composer who attempted
to retain the distinctive features of a purified classical musical technique in
a time of bourgeoning romantic subjectivity, for which he incurred the wrath
of those young musicians who sympathised with the more contemporary
17