program - SVIZ

Spored / Program:
Anton Martin Slomšek (1800–1862): Večernica »Glejte, že sonce zahaja«
(prir. B. Gombač za godalni kvartet, gosli in concertino – priredba za
Festival Maribor, v počastitev Slomškovega jubileja / Vespers “Look, the sun
is already setting” (arr. B. Gombač for string quartet, fiddle and concertino –
commissioned by the Maribor Festival and dedicated to the Bishop Slomšek
Jubilee)
Anton von Webern (1883–1945): V poletnem vetru. Idila za veliki orkester
/ In the Summer Wind. Idyll for Large Orchestra
Johannes Brahms (1833–1897): Koncert za violino, violončelo in orkester
v a-molu op. 102 / Double Concerto in A Minor, Op. 102
1. Allegro
2. Andante
3. Vivace non troppo
* * *
Gustav Mahler (1860–1911): Simfonija št. 1 v D-duru – »Titan« / Symphony
No. 1 in D Major – “Titan”
1. Počasi, zateglo. Kakor glas narave / Langsam, schleppend
2. Močno razgibano, vendar ne prehitro / Kraftig bewegt, doch nicht zu schnell
3. Slovesno počasi in umirjeno, brez upočasnjevanja / Feierlich und gemessen,
ohne zu schleppen
4. Viharno razgibano / Stürmisch bewegt
Johannes Brahms danes upravičeno velja za skladatelja, ki je odlike
prečiščenega klasicističnega glasbenega stavka skušal ohranjati tudi v
času cvetočega romantičnega subjektivizma, s čimer si je nakopal sovraštvo
tistih mladih glasbenikov, ki so simpatizirali z bolj v sodobnost
usmerjenimi prizadevanji Wagnerja in Liszta. Šele razvoj glasbe v 20.
stoletju je pokazal, da z Brahmsom vendarle ni mogoče povezovati le
konservativnosti – prav velikan glasbe 20. stoletja, Arnold Schönberg, je
svojo kompozicijsko tehniko v veliki meri domislil na ozadju Brahmsovega
izredno ekonomičnega motivično-tematskega dela. Takšna razpetost
med staro in novo je značilna tudi za skladateljev Dvojni koncert, ki se po
eni strani naslanja na obliko koncertantne simfonije, kakršno sta gojila
Mozart in Beethoven, po drugi strani pa jasno presega romantično obliko
virtuoznega koncerta.
Po tem, ko je skladatelj leta 1885 dokončal svojo Četrto simfonijo, se je
za dalj časa posvetil komornemu mediju: v hitrem zaporedju je napisal
Sonato za violončelo in klavir op. 99, Sonato za violino in klavir op. 100 ter
Klavirski trio op. 101. V teh delih je Brahms prišel do bolj prečiščenega,
asketskega izraza, ki zaznamuje tudi koncert. Zdi se celo, da je le-ta nastal
kot logično nadaljevanje ukvarjanja s solistično violino in violončelom
(obe sonati) ter njuno dialoško pozicijo, ki prevladuje v Klavirskem triu
op. 101. Vendar pa je mogoče vzpodbude za nastanek dela poiskati tudi
PROGRAM / PROGRAM
15