program - SVIZ

Trad.: Pastoralne teme / Pastoral themes
Ludwig van Beethoven (1770–1827): Simfonija št. 6 v F-duru op. 68 –
»Pastoralna« / Symphony No. 6 in F Major, Op. 68 – “Pastoral”
1. Allegro ma non troppo: Prebuditev vedrih občutij ob prihodu na deželo /
Erwachen heiterer Empfindungen bei der Ankunft auf dem Lande
2. Andante molto moto: Prizor ob potoku / Szene am Bach
3. Allegro: Veselo druženje podeželanov / Lustiges Zusammensein der Landleute
4. Allegro: Nevihta, vihar / Gewitter, Sturm
5. Allegretto: Vesela in hvaležna čustva po nevihti / Frohe und dankbare Gefühle
nach dem Sturm
Violinist in skladatelj Arcangelo Corelli je zapustil relativno malo del, a
ta so imela velikanski vpliv. Objavil je štiri nize po 12 triosonat in solističnih
violinskih sonat, 1714 pa je v Amsterdamu posthumno izšlo 12 concertov
grossov. To so razširjene triosonate, v katerih concerto grosso kontrastira
mali zasedbi concertina. Napisani so v obliki plesno obarvanih stavkov
(sonata da camera) ali resnobnejše cerkvene sonate (sonata da chiesa),
z akordskim in basovskim glasbilom v continuu.
Concerto grosso št. 8 iz opusa 6 je morda identičen z božičnim koncertom,
ki ga je Corelli 1690 napisal za kardinala Ottobonija. Napisan je v obliki
štiristavčne cerkvene sonate. Resnobni, kromatično obarvani »Grave«
zaznamujejo dolge notne vrednosti in linearno vodenje glasov. V drugem
stavku se posamezni odseki pojavijo v različnih oblikah imitacije.
Spevnemu in izraznemu »Adagiu« s kontrastnim osrednjim delom sledi
četrti stavek, sestavljen iz dveh odsekov v različnih taktovskih načinih.
Ponovitev zaključne kadence pa neposredno vodi v stavek »Pastorale«.
Pastorala je bila priljubljena glasbena oblika instrumentalne glasbe 17.
in 18. stoletja, ki je na glasben način »prikazovala« rustikalno vzdušje.
Corellijev stavek je temu concertu grossu pri izdaji pravzaprav ad libitum
dodal skladateljev učenec Matteo Fornari in mu z njim prislužil ime »Per
la notte di natale«.
PROGRAM / PROGRAM
Ralph Vaughan Williams kot skladatelj stoji med Elgarjem in Brittnom.
Za časa njegovega življenja spremembe in revolucije niso pretresale samo
evropske glasbe, temveč so se v katastrofah svetovnih vojn krepko zamajali
temelji družbe celega sveta. Williams je sredi občutja »ponorelega
sveta« iskal trdne korenine svoje umetnosti v t. i. »nacionalni glasbi«. Trdil
je, da morajo biti umetniške korenine »trdno zasidrane v tvoji domači
zemlji, in če ti ta zemlja lahko da kaj individualnega, lahko pridobiš cel
svet, ne da bi izgubil svojo dušo«. Dva temelja angleške nacionalne glasbe
– ljudska glasba ter glasba elizabetinske dobe – sta bila tudi Williamsu
eden izmed glavnih virov navdiha. Še danes ga glasbene zgodovine
opisujejo kot značilno »angleškega«: zanje je »apoteoza angleškosti«,
njegova glasba pa je »najbolj individualna v zgodovini britanske glasbe
vse od Purcella dalje«.
91