program - SVIZ

PROGRAM / PROGRAM
Johannesu Brahmsu je pot v znani glasbeni svet dodobra utrl šele Robert
Schumann, s katerim se je seznanil leta 1853. Schumann mu je pomagal
navezati stike z glasbenimi založbami in mu omogočil preboj v skladateljske
kroge starejše generacije, v članku »Neue Bahnen« (Nove poti)
pa je v reviji Neue Zeitschrift für Musik leta 1853 navdušeno in obenem
preroško zapisal, da je Brahms »poklican, da izgovori najvišji izraz časa
na idealen način«. Prav zato je Brahmsa nekaj let zatem globoko potrla
Schumannova bolezen, v kateri je stal ob strani njegovi ženi Clari, do
katere so v njem vzklila globoka čustva. Clara mu je od tedaj vse življenje
predstavljala ideal ženske, žene in matere in njeno odobravanje je iskal
vselej, ko je šlo za presojo njegovih novih del.
V komorni glasbi je Brahms zmogel zajeti vso globino svoje ustvarjalne
osebnosti, obenem pa izčrpati različne oblikovne in zvočne možnosti. V
obdobju štiridesetih let – med 1854 in 1894, nekako od časa poznanstva
s parom Schumann dalje – je napisal 24 umetniško dovršenih glasbenih
del. Med njimi je v obdobju »prve zrelosti«, med novembrom 1859 in
poletjem 1860 nastal Godalni sekstet št. 1, ki ga je prvikrat javno izvedel
razširjeni godalni kvartet Josepha Joachima oktobra v Hannovru. Lastnoročno
priredbo počasnega stavka za klavir pa je skladatelj poklonil Clari
Schumann ob njenem rojstnem dnevu 13. septembra 1860.
Pred Brahmsom godalnega seksteta kot komornoglasbene zvrsti skoraj
ni bilo. Tudi sekstet mladega Brahmsa je morda bolj poskus približevanja
simfoniji kakor pionirsko delo na področju komorne glasbe. Simfoniji se
bliža po oblikovnih značilnostih in temnem, skoraj orkestralnem zvoku,
kjer violi in violončela prevladujejo nad violinama. Manj simfoničen je
način oblikovanja glasbenega stavka, ki izrazito ločuje med melodijo in
njeno spremljavo. Čar dela je prav v povezavi temnega zvoka z izrazito,
občuteno melodiko, in morda ga je Brahms prav zato imenoval »dolga
sentimentalna skladba«.
Spevni prvi stavek, z velikim razponom dinamike je napisan v razširjeni
sonatni obliki, v kateri se Brahms zgleduje po Schubertu: prehod iz prve
teme k drugi odloži s stransko temo – daljšo modulacijo v oddaljeno
tonaliteto. Kompleksni niz variacij v počasnem drugem stavku priča o
Brahmsovem študiju kontrapunkta in stare glasbe: variacije na podlagi
ponavljajoče se basovske linije spominjajo na tradicijo follia-variacij ali
chaconno. Energični Scherzo s plesnim triom razkriva še drugo plat skladatelja,
ki osebnosti resnega in nežnega Brahmsa iz 2. stavka pridružuje
demoničnega »Kreislerja« (Brahmsov psevdonim po liku čustveno zmedenega
skladatelja iz Hoffmannovega dela Maček Murr). Oba združita
moči v zadnjem stavku, ki prepleta obliko rondoja, sonatnega stavka in
variacij. Bolj kot klasičnemu finalu se Brahms tu bliža »nebeški dolžini«
finalov Schubertovih del.
114
Johannes Brahms’s path to the known musical world was forged only with
the assistance of Robert Schumann, with whom Brahms became acquainted
in 1853. Schumann helped Brahms to make contact with music publishers and