program - SVIZ

Leipziška tradicija je za veliki petek zapovedovala izvedbo pasijona
iz koralne pesmarice Gottfrieda Vopeliusa. Protestantske cerkve pa so
začele že ok. leta 1700 uvajati modernejše pasijone z recitativi in arijami
ter z instrumentalno spremljavo. V leipziški Neukirche (Novi cerkvi) so
pasijonski oratorij prvikrat izvedli na veliki petek leta 1717. Leipziški kantor
Johann Kuhnau se s tem ni strinjal, vendar so meščani drli v Neukirche
in mestni svet mu je predlagal, naj tudi sam pripravi podobno glasbo.
Sklenili so, naj se oratorijski pasijon namesto rimanega koralnega pasijona
izvaja med večernicami, in tako je 1721 Kuhnau v Tomaževi cerkvi
izvedel Pasijon po Marku.
Naslednje leto je bila za izvedbo pasijona predvidena Nikolajeva cerkev,
1723 pa zopet Tomaževa. Bach, ki je leta 1723 postal kantor v Leipzigu, s
tem ni bil seznanjen – Pasijon po Janezu je pripravljal za izvedbo na veliki
petek (7. aprila) 1724 v Tomaževi cerkvi. Štiri dni pred izvedbo je mestni
svet Bachu naročil, naj delo izvede v Nikolajevi cerkvi. Za izvedbo je Bach
v pevskem korpusu najverjetneje združil najboljša dva zbora Tomaževe
šole in poleg stalnih pridobil še dodatne instrumentaliste.
Besedilom iz Janezovega evangelija je Bach dodal pesmi iz besedil Heinricha
Brockesa (zlasti iz parafraze bibličnega poročila o pasijonu, Der für
Sünde der Welt Gemartete und Sterbende Jesus iz leta 1712), Christiana
Weiseja in Christiana Heinricha Postela. Trdno središče in arhitekturni
temelj pasijona pa ostaja evangeljsko poročilo, v katerem ima osrednje
mesto prizor sojenja Jezusu. Biblično besedilo v recitativih pojejo solisti
(Evangelist, Jezus, Peter in Poncij Pilat …) in zbor (veliki duhovniki,
judovsko ljudstvo, rimski vojaki …). Te mestoma prekinjajo homofono
(v kancionalnem slogu) uglasbene kitice protestantskega korala in t. i.
»madrigalne« skladbe v verzih, največkrat v obliki arij.
Pasijon je razdeljen na dva dela: prvi se je izvajal pred pridigo večernic,
drugi pa po njej in jo po poročilih nekaterih Bachovih sodobnikov skoraj
popolnoma zasenčil. Prvi del pasijona sta uokvirjala dva korala, drugemu
pa je sledil Gallusov motet Ecce quomodo moritur justus. Prvi del govori o
izdaji Jezusa v vrtu Getsemani ter o Jezusovem zaslišanju pred velikimi
duhovniki. Bach je zlasti posrečeno časovno razporedil Petrove zatajitve
Jezusa. Prvi del se konča, ko se Peter (ali grešnik) zave, kaj je storil.
V ospredju drugega dela je potek Pilatove sodbe, ki jo diktira nahujskano
judovsko ljudstvo. V zborih Bach uporablja svobodnejšo imitacijo ali
homofonijo, le stavek, v katerem Judje na podlagi zakonov utemeljujejo
svoj prav (»Wir haben ein Gesetz«), je napisan kot fuga. Pilat hoče Jezusa
osvoboditi, a ljudstvo zahteva njegovo smrt. Sledi križanje na Golgoti,
Jezusova smrt in dogodki po njej, ki se končajo s pokopom, ob katerem
verniki razmišljajo tudi o svoji smrti. Prizor Jezusove smrti se zgošča
okrog besed: »Dopolnjeno je.« Nanje se navezuje počasna, introvertirana
altovska arija s kontrastnim, zmagoslavnim osrednjim delom. Še drugače
se naveže nanjo basovska arija, ki Jezusov vzklik pretvori v vprašanje: ali
je s tem, ko je to rekel, osvobodil smrti tudi dušo vernika? Tihi »da« se
pojavi z istim glasbenim motivom kakor predhodno vprašanje.
PROGRAM / PROGRAM
143