program - SVIZ

Jon Frank o Musici Surfici
Ime mi je Jon Frank. Star sem 38 let in živim v Viktoriji, Avstralija. Življenje
je tukaj na drugem koncu sveta mirno, kar mi povsem odgovarja. Tukaj je
morje čisto kot brinjevec; zelena steklenica, napolnjena z belim žganjem
in dvignjena proti soncu.
Ko se po dolgih potovanjih, ki jih pogosto preživljam v družbi ostalih,
vrnem domov, čutim sveži pečat samote. Ponavadi mi vzame dan ali dva,
da se privadim na drgetajoče verze zahodnega oblaka, premikajočega
se mimo kuhinjskega okna ter pripeva mimobežnega dežja, ki dela trušč
na moji pločevinasti strehi.
S fotografijo sem se začel ukvarjati pri dvajsetih letih. Tisti trenutek, ko
sem približal kamero k svojemu levemu očesu, je bil svet videti lepši; kakor
da bi čakal, da ga ujamem v objektiv. Nikoli nisem imel resne ambicije, da
postanem fotograf, a ko se je moja takratna glasbena pot basista začela
strmo spuščati, sem začel fotografirati vse, kar sem poznal, deskanje,
ocean in valove. Pri tem sem spoznal, da je možno posneti svet kot ga
vidim na poseben in izjemen način.
V svoji karieri sem večinoma snemal videe in filme ter se ukvarjal s statično
fotografijo. Ne verjamem, da so velike razlike v mojem pristopu pri
fotografiranju v različnih formatih, mogoče se za spoznanje razlikuje sama
postavitev v vodi. Moj primarni cilj je bil vedno fotografirati kar se da
naravno. Največje zadovoljstvo mi predstavlja, ko fotografiram neopazno
in potihoma. Najraje odplavam ven in fotografiram sam.
Bili so časi, ko telefon ni zvonil več mesecev. Imam kolege, ki delajo podnevi
ali ponoči, ki fotografirajo modo, poroke ali reklame, da bi preživeli.
Sam sem imel to srečo, da sem se prebil s fotografiranjem deskanja na
vodi. Včasih minevajo tedni, ne da bi vzel kamero v roke, vendar ponavadi
razmišljam v podobah, slike begajo v mislih in dobivajo obliko, medtem
ko živim iz dneva v dan. Veliko priložnosti se hitro izmuzne, vendar jih tu
in tam nekaj ujamem in shranim v svojo majhno črno škatlo.
Deskanje na vodi ni moja edina ljubica, je pa ljubica, ki ne pozna ljubosumnosti.
Morda zato, ker ve, da bi se vedno vrnil k njej, če bi kadarkoli v
življenju zašel. Veselim se tega, da uvajam svoja otroka v življenje deskarjev.
To mi predstavlja največje veselje, ki jima ga lahko dam. Radost mi
vračata, ko me spravita tja ven ob dnevih, ko bi se sicer odpravil domov
in pil pivo. Vsa izkušnja deskanja je vzajemna.
Deskanje je preprosto in popolno in nima v svojem bistvu ničesar opraviti
s statusom, videzom ali egom. Morda idealiziram, vendar sam v to
verjamem. Vse, kar je danes povezano s človeštvom, je povezano z zgoraj
navedenim, pa vendar še vedno obstajajo dnevi, ki jih lahko preživim
spokojno, sam z morjem.
Če bi hotel opisati svoje delo, bi rekel, da gledam v svet in čakam, da
ujamem trenutek, ko se zgodi nekaj, kar ima smisel.
PROGRAM / PROGRAM
45